Delo detektiva v predkazenskem in kazenskem postopku

Najbolj smotrna primerjava poklica detektiva je s poklicem odvetnika ali pravnika. To primerjavo navaja tudi Klavora (2001), ki pravi, da so lahko pravniki zaposleni v gospodarskih družbah, lahko imajo svobodni poklic kot odvetniki ali pa so zaposleni v pravosodnih organih in so torej samostojen del državnega aparata, kot sodniki in tožilci. Na podoben način bi lahko tudi detektivi opravljali funkcijo pomočnika tožilca ali sodnika, ki bi ga pooblastil za določeno zadevo. Detektiv je lahko v predkazenskem postopku ključnega pomena. To potrjuje tudi Kotnik (1998), ki pravi, da so informacije detektiva v predkazenskem postopku lahko zelo pomembne pri odkrivanju kaznivega dejanja. Njegovi podatki pa so lahko ključni tudi kasneje preiskovalnemu sodniku ali pa sodniku na glavni obravnavi. Stranka je angažirala detektiva, ker državni tožilec ni imel nobenih ključnih dokazov za pregon, navaja Maier (2001). S ciljnim opazovanjem je detektiv ugotovil, da je svak stranke hotel namerno odtujiti strankino premoženje s pomočjo ponarejenega pooblastila.  Kotnik (2006) pojasnjuje ureditev tega področja v nekateri ameriških državah, saj veljajo za detektiva, ki dela v določenem primeru skupaj s policijo ali če dela kot posebni pooblaščeni detektiv enake omejitve kot za policista. Detektiv torej pomaga policiji pri zbiranjem dokazov, kar bo kasneje predloženo državnemu tožilcu za sestavo obtožnega akta. Ta posebna pooblastila dobijo le nekateri detektivi, ki so zaupanja vredni in jih v vsakem posameznem primeru podeli policija, ko potrebuje strokovno pomoč detektiva[1]. Po tem vzoru bi se lahko zgledovala tudi Slovenija, ki bi lahko torej za vsak posamezen primer dodelila eksplicitna pooblastila detektivu, ki bi tako pomagal državnim organom v konkretni zadevi kot strokovni pomočnik.

 

Vsekakor smo mnenja, da bi detektiv lahko uspešno opravljal dejavnost tudi na področju kazenskega postopka, kakor imajo to urejeno ponekod v tujini. Detektiv oziroma preiskovalec delajo na tem področju bodisi za žrtev ali pa za toženo stranko ali njenega odvetnika v kazenskem postopku (McMahon, 2001). Za zgled si lahko vzamemo Italijo, kjer je nova zasnova kazenskega postopka povzročila bistveno drugačno ureditev formalne obrambe tako v kazenskem postopku, kakor tudi v predhodnih poizvedbah (Kotnik, 2006). Namen predhodnih poizvedb ni v zagotavljanju dokazov za glavno obravnavo, ampak je namenjen državnem tožilcu, ki se mora odločiti ali bo s pregonom nadaljeval ali ne. Z obrambnimi poizvedbami je mogoče začeti še pred uvedbo kazenskega postopka, izvaja pa jih lahko samo zagovornik osumljenca sam ali s pomočjo zasebnega detektiva in strokovnega sodelavca, ki morata imeti posebno pooblastilo s strani države (Kotnik, 2006). Avstrijskim detektivom dovoljuje njihov zakon[2] pridobivanje dokazov v kazenskih postopkih. Ob tem se je potrebno zavedati, kot pravi Maier (2001), da detektivska preiskava ne more vplivati na potek dela organov pregona, saj detektivi nimajo specifičnih upravičenj, da bi se jih lahko smatralo konkurente državnim organom. Tudi na tem področju deluje detektiv kot pomočnik stranke in lahko prispeva pomembne dokaze, ki so lahko delujejo dopolnilno ali korektivno na policijsko preiskavo. Država bi lahko dala dodatna pooblastila detektivu pri preiskovanju določenega zadeve, v soglasju s tožilstvom oziroma policijo (Dvoršek, 2001). S tem pa bi lahko dejansko tudi v praksi izenačila stranki v postopku[3] – tožilstvo in policijo na eni strani z obdolžencem na drugi strani. Država bi odpravila monopol, kakor ga je odpravila na področju varovanja ljudi in premoženja in na področju pravosodja. Klavora (2001) pravi, da bo s povečanim obsegom dovoljenih aktivnosti detektivov država zmanjšala lastne stroške, možno pa je tudi povečanje učinkovitosti. Izvršitelj je nastal zaradi nemoči pravosodja in sodnih zaostankov. Tudi izvršitelj dela na podlagi in za interes stranke, kakor detektiv. Ta stranka pa uveljavlja svoje interese pred državno institucijo oz. sodiščem. Zakaj torej detektiv ne bi izvajal določeni javnih pooblastil, ki jih opravljajo državni organi? Zato pa bi bili potrebni tudi drugačni nadzorni mehanizmi (Klavora, 2001), vsekakor v smislu poostrenega nadzora nad detektivi. Smotrno za državo bi torej bilo, da se povezuje z detektivi, kot pravi Kotnik (2006), ki bi na tak način državi lahko pomagali. Uvesti bi bilo potrebno institut »pooblaščenega« detektiva[4], ki bi pomagal državi pri preiskovanju konkretnega primera.

 


[1] Lahko bi govorili o neki vrsti outsourcinga.

[2] Gewerbeordnung oz. Splošni obrtni zakon, 129. člen (Uradni list Avstrije 194/1994, s spremembami 42/2008).

[3] Načelo enakosti strani

[4] Detektiva bi se v konkretnem primeru pooblastilo za konkretna preiskovalna dejanja.