Uvod
Dogajanje na področju varnosti v podjetju Acroni je bilo v preteklih mesecih kar pestro. Odkriti so bili posamezniki, ki so bili na delovnem mestu pod vplivom alkohola oziroma drog, odkriti pa so bili tudi posamezniki, ki so na škodo podjetja izvršili tatvine.
Varnost v podjetju je dobrina in pravica zaposlenih, kakor je to tudi odgovornost vseh zaposlenih v podjetju. Tako zagotavljanje varnosti in odkrivanje negativnih varnostnih pojavov ne more temeljiti samo na delu varnostne službe in posameznikov v podjetju, temveč je k temu potrebno pritegniti vse zaposlene. S tem se povečuje verjetnost, da bo storilec negativnega dejanja (tatvine, dela pod vplivom drog, alkohola) odkrit in preganjanj, kar posledično pomeni večje tveganje za storilca, večje tveganje pa pomeni manj negativnih dejanj. Če pa je odkrivanje prepuščeno samo posameznikom je verjetnost odkritja majhna, posledično pa je (lahko) večja prisotnost neželenih dejanj. Ko pride do naznanitve dejanja pa je dokazovanje dejanja storilcu in pregon storilca odgovornost pooblaščenih delavcev v podjetju in varnostne službe v okviru pooblastil. Najpomembneje pri tem pa je, da se odzovejo na vsako naznanilo, informacijo o posameznikih oziroma dejanjih, da storijo vse kar je v njihovi pristojnosti, da se dejanja dokažejo in storilec ustrezno sankcionira.
Ravno ta »mobilizacija« zaposlenih je v mesecu juliju pripeljala do odkritja naslednjih storilcev kaznivih dejanj tatvin. Delavec je v času bolniške odsotnosti prišel v obrat, kar se je njegovim sodelavcem zdelo sumljivo in so obvestili nadrejenega. Ker so posumili, da bo ukradel bakrene čeljusti so obvestili varnostnega managerja. Po tem je bila obveščena varnostna služba z naročilom, da so pozorni na prihod delavca. Naslednjega dne, v času bolniške je delavec ponovno prišel v podjetje. Ker so bili o prihodu obveščeni tudi v obratu so bili pozorni na to, kaj počne v obratu. Delavec je iz svoje omarice vzel nahrbtnik in odšel iz obrata, o tem pa je bila obveščena tudi varnostna služba in je varnostnik delavca zadržal, pred tem pa je delavec že odvrgel nahrbtnik preko ograje. Nahrbtnik z odvzetimi predmeti je bil najden. V opisanem primeru brez informacije in sodelovanja zaposlenih v obratu, do odkritja in prijetja storilca tatvine ne bi prišlo. Prav tako je bila ključna reakcija zaposlenih v primeru, ko je delavec v obratu vzel barvo in jo odnesel v svojo pisarno in dal v predal pisalne mize.
V obeh primerih se mi zdi najpomembnejše, da so se sodelavci odzvali na negativno dejanje in se niso obrnili proč. Gre za jasno sporočilo – takšnega vedenja ne bomo dopuščali, saj so naše vrednote drugačne.
Kar nekaj skrbi pa so povzročili storilci, ki so vlomili v centralno skladišče. Neznani storilci so v preteklih mesecih nekajkrat iz delavnice podjetja Pilaster izvršili tatvine barvnih kovin, v mesecu juniju pa so se lotili centralnega skladišča (pri opisu primera nekaterih dejstev ne bom navajal ali komentiral). Pri prvem poskusu je storilca presenetil varnostnik in sta zbežala ne da bi kaj odnesla, vrednost rezervnih delov, ki sta si jih pripravila pa je bila preko 16.000€. Za zavarovanje skladišča so bili izvedeni osnovni varnostni ukrepi, zamenjane ključavnice, spremenjen režim hranjenja ključev, nameščeni varnostni kameri na vhodih v skladišče. V naslednjih dneh se je pokazal sum, da bodo storilci ponovno prišli v skladišče preko vikenda, zato smo skladišče dodatno zavarovali z dvema varnostnikoma. In dejansko je storilec vlomil v noči iz sobote na nedeljo iz 12. na 13. 7., in sta ga varnostnika prijela, sostorilec pa je zbežal.
Nekatera teoretična pojasnila neželenih vedenj
Zakaj prihaja do takšnih neželenih dejanj posameznikov? S tem vprašanjem se ukvarjajo kriminologi in se sprašujejo zakaj človek stopi na kriminalno pot in zakaj dolga desetletja vztraja na njej kljub negativni izkušnji s kaznovanjem. Po teoriji družbenega nadzorstva je kriminaliteta posledica pretrganja socialnih in čustvenih vezi posameznika z družbo in njenimi vrednotami. Ne-konformnost z družbenimi normami je posledica človekove nezadovoljive socialne integracije v socialne in psihološke mreže ožjega družinskega in širšega družbenega okolja. Teoriji racionalnega izbora učim, da se storilec za storitev kaznivega dejanja prostovoljno odloči v življenjskem položaju, večina kaznivih dejanj pa ne zahteva posebnih sposobnosti ali priprav. Po ekonomski teoriji pa je kriminaliteta posledica človekovega racionalnega izbora in je za nastanek kaznivega dejanja potrebna nezavarovana žrtev, ki pa se za ukrepe s katerimi bi se lahko ustrezno zavarovala odloča na podlagi stroškov in koristi. Stopnja kriminalitete tako ni odvisna le od odločitve potencialnih storilcev, mnogokrat tudi od ravnanj potencialnih žrtev, ki se (ne) zavarujejo, tako se po ekonomski teoriji žrtev pojavlja v vlogi ponudnika, storilec pa v vlogi povpraševalca.
Pogosto avtorji vzroke za deviantno vedenje v organizaciji vidijo kot posledico frustracije, ki je čustvena reakcija na dogodke, ki so v nasprotju z osebnimi interesi posameznika in nastanejo zaradi dejavnika v okolju, ki ga imenujejo frustrator – ovira, ki posamezniku preprečuje, da bi dosegel nek individualen cilj, ali pa ga pri doseganju cilja resno ovira. Med vzroki avtorji navajajo manipulacijo z zaposlenimi, neetičnost managementa, stres, kršitev psihološke pogodbe, (ne)zadovoljstvo z delom, slaba organizacijska klima, idr… Mnogo raziskav pa je pokazalo, da je deviantno vedenje na delovnem mestu tudi reakcija na nepravičnost na delovno mestu, saj se zaposleni medsebojno primerjajo, primerjajo svoje delo z delom sodelavcev in nagrado, ki so jo dobili in če občutijo nepravičnost, lahko odziv na to vodi v deviantno vedenje.
Kako preprečevati neželena pojave
Proti storilcem, ki prihajajo izven podjetja se mnogo lažje zavarujemo, kot proti notranjim storilcem. Danes nam tehnika omogoča, da podjetje naredimo neosvojljivo trdnjavo, pri tem pa se mi kar poraja primerjava s Trojo iz zgodovine, težava pa se pojavi pri trojanskem konju – če se v podjetju pojavi nepošten sodelavec. Iz literature sem izluščil nekaj nasvetov, kako lahko vplivamo na neželene pojave in vedenje zaposlenih.
Sprva so pomembna pravila vedenja v podjetju, ki morajo jasno sporočati kakšna vedenja se od zaposlenih pričakujejo, katera vedenja so nezaželena in kakšne so posledice teh vedenj. Ob ugotovljenih kršitvah je potrebno dosledno ukrepanje, saj se s tem nedvomno sporoča zaposlenim kaj je prav in kako naj se vedejo.
Primeren izbor kandidatov za zaposlitev
Pri izboru se lahko uporabijo različni vprašalniki in metode, s katerimi lahko ustrezno usposobljeni strokovnjaki odkrivajo neželene lastnosti kandidatov in se onemogoči vstop (zaposlitev) v podjetju posameznikom z neželenimi osebnimi lastnostmi. Pomemben podatek nam dajo informacije o socialnem okolju v katerem živi, v katerem je odraščal, o delu in življenju kandidata.
V podjetjih nastajajo neformalne skupine zaposlenih ki gojijo skupinske vrednote. Pogosto je deviantno vedenje povezano s članstvom v skupini, v kateri posameznik dobi podporo in katera spodbuja deviantno vedenje, ki goji skupinske vrednote, ki dopuščajo, če že ne spodbujajo deviantno vedenje članov skupine. Z onemogočanjem »stalnega članstva« v teh skupinah se odpravi eden izmed pomembnih vzrokov za nastanek deviantnega vedenja. To pa storimo tako, da zaposleni niso stalno v eni skupini, temveč da krožijo – da menjavajo delovne skupine in delovna mesta.
Dobri odnosi v organizaciji bodo zagotovo zmanjšali pojavnost deviantnih dejanj. Pomembna je dvosmerna komunikacija, pošten in spoštljiv odnos do zaposlenih, s katerim vodja pokaže zaposlenemu kakšno vedenje in odnos do zaposlenega ima in zagotovo mu bo zaposleni to vračal in bo težje storil nekaj, kar bi vodji in organizaciji škodovalo. Tudi s krepitvijo pripadnosti podjetju z notranjim marketingom lahko odvračamo zaposlene od deviantnih dejanj.
Za zmanjšanje deviantnih dejanj lahko veliko storimo s tem, da so zaposleni primerno obremenjeni z delom, da niso preobremenjeni ali podobremenjeni, da je delo zanimivo, da predstavlja izziv, da delo ni enolično, da zaposleni lahko odločajo na delovnem mestu, da lahko uporabljajo znanja in veščine.
Vseh dejanja pa ne moremo preprečiti in zato je dobro, da poznamo znake, ki lahko kažejo na deviantno vedenje. Zagotovo je prvi znak sprememba v vedenju. Postane drugačna oseba, kot smo ga poznali, se popolnoma spremeni, izogiba se stikom s sodelavci, nadrejenimi.
Znaki kot so: zamujanje v službo, predčasni odhodi iz službe, pa tudi zadrževanje v službi, ko vsi že odidejo, so lahko prvi opozorilni znaki, na katere moramo biti pozorni in poiskati razloge – vzroke zanje.
Nikakor ne zanemarimo informacij (govoric) o raznih odvisnostih: odvisnosti od alkohola, drog, iger na srečo, govoric o pre/zadolženosti zaposlenih. Pri tem moramo spoštovati zasebnost in dostojanstvo zaposlenih in upoštevati tudi možnost, da so govorice zlonamerne. Zato je dobro, da sodelavce poznamo, poznamo njihov način življenja, socialno in družinsko okolje v katerem živijo. Nenadna sprememba brez znanega vzroka je lahko opozorilo, da nekaj ni v redu, še posebej, če se pojavijo vsi opisani znaki pa lahko pripelje do deviantnih vedenj.
Pomembna je mobilizacija zaposlenih, da se zavedajo nevarnostni, ki jih njim in organizaciji povzročajo negativni pojavi in storilci. Vsekakor pa bo ostala dilema – ali naznaniti sodelavca ali ne. Odgovor je moč poiskati skozi moralne vrednote, ki jih ima posameznik, in vrednote, ki jih goji organizacija in sporoča zaposlenim.
Način reševanja dileme je lahko tudi tak, da si posameznik odgovori na vprašanja: Ali sodelavec ravna prav? Kdo dela narobe, sodelavec, ki ne spoštuje pravil (npr.: krade, goljufa, je pijan, ipd…), ali sam, ko dela pošteno, vestno? Ali sodelavec ogroža njega in druge sodelavce? In se na podlagi odgovorov odloči za ukrepanje.
Ko sem se spraševal kako pojasniti dejstvo, da o nekem negativnem vedenju, pojavu ve veliko ljudi, pa ga nihče ne naznani, čeprav ga obsojajo, sem pri iskanju odgovora prišel do zanimivega primera – sindroma Kitty Genovese.
Sindrom Kitty Genovese
Catherine Genovese je 13. marca, leta 1964 na poti od parkirišča do njene stanovanjske hiše napadel neznanec in jo večkrat zabodel v hrbet. Njeni glasni kriki so prebudili nekaj okoliških prebivalcev, ki so dogodek spremljali skozi okna svojih stanovanj le eden pa je storilca z okna pozval, naj »pusti dekle pri miru«. Storilec se je umaknil a se je po nekaj minutah vrnil in Catherine pokončal do smrti.
Po končani preiskavi so policisti prišli do šokantnega podatka, da je umor Catherine Genovese spremljalo precej ljudi. Nekateri so ga videli, drugi slišali le krike, a nihče ni aktivno posredoval. Nekateri viri trdijo, da je bilo prič 38, drugi pa, da jih je bilo šest. Ko so kasneje policisti priče spraševali, zakaj niso umora preprečili ali vsaj poklicali policije, so sosedje navedli različne razloge. Nekateri se niso hoteli vmešavati, ker so mislili, da gre za prepir med partnerjema, drugi so se izgovarjali, da zaradi teme na ulici niso dobro videli, kaj se dogaja, spet tretji so rekli, da jih je bilo preveč strah, bili pa so tudi taki, ki so sicer videli, kaj se dogaja, a so dejali, da so bili preveč zaspani, da bi posredovali.
Profesor psihologije Bibba Latanea je razložil z dvema psihološkima procesoma, ki vplivata na zmanjšanje verjetnosti, da bodo očividci reagirali na tovrstne dogodke. Prvi je razpršitev odgovornosti. Če je očividcev več, bo posameznik menil, da bo/je že na dogodek reagiral kdo drug. Posameznik praviloma deluje glede na to, kako si razlaga delovanje drugih. Posamezniki se torej medsebojno opazujejo in čakajo na reakcije drugega, da bi tako pravilno interpretirali dano družbeno situacijo. Očividci se lahko za posredovanje ne odločijo, ker menijo, da bi utegnili narobe interpretirati dogodek (npr. da gre za prepir med partnerjema in ne za umor) in bi se zato pred drugimi osmešili, ali ker menijo, da so drugi za pomoč kompetentnejši od njih (npr. zdravniki, policisti…), ali celo zato, ker sklepajo, da dogodek ni vreden pozornosti ravno zato, ker se drugi, ki ga tudi opazujejo skupaj z njimi, še niso odzvali. (Povzeto po: http://www.fdv-kas.si/index.php?option=com_content&task=view&id=61&Itemid=41)
Zaključek
Odgovor na dilemo – naznaniti ali ne sodelavca, bo moral vsakdo poiskati sam, ter se tudi odločiti na podlagi svojih vrednot in prevzeti svoj del (moralne) odgovornosti v primeru, če bi se zgodil primer »Kitty Genovese«. Posamezniki v podjetju so s svojim ravnanjem (naznanitvijo storilcev tatvin) jasno pokazali kakšne vrednote imajo in kakšne vrednote v organizaciji si želijo. Prepričan sem, da smo tisti, ki si želimo varno delovno okolje, prijazno in prijetno klimo v organizaciji in imamo željo biti uspešni, v večini.
Mag. Peter Dular
Članek Dilema zaposlenih: naznaniti sodelavca ali ne? je bil objavljen v reviji SIJ Interni časopis skupine sij, št. 8,29. september 2008, str.: 21-22.
