Izobraževanje za poklic detektiva

Izobraževanje in usposabljanje za poklic detektiva

Scroll Down

Povzeto po članku »O detektivu«, objavljenem v strokovnem glasilu Detektiv, Bernarda Škrabar, 2012

Potrebno je poudariti vsa področja znanja, ki jih mora kandidat znati, preden želi postati detektiv, tu je mišljeno znanje iz kriminalistične taktike, metodike in deloma tehnike, obligacijskega prava, gospodarskega prava, izvršilnega postopka, upravnega postopka, družinskega in dednega prava, varnostnega in pravosodnega sistema, kazenskega prava, itd. Kot je razvidno, mora detektiv poznati vsa področja človekovega življenja in kljub temu je precej omejen pri izvajanju svoje dejavnosti. Kar pogrešamo pri pogojih, ki jih mora oseba izpolnjevati za poklic detektiva, so vsekakor delovne izkušnje in s tem povezane življenjske izkušnje, nenazadnje zrelost. V Zakonu o zasebnem varovanju (Ur. l. RS 17/2011) je med pogoji, ki jih mora imeti oseba za poklic varnostnega managerja, tudi najmanj petletne delovne izkušnje na področju vodstvenih ali vodilnih mest ali pa najmanj triletne delovne izkušnje na področju varovanja. Kot primerjavo lahko vzamemo zvezno državo Kalifornijo, v kateri mora imeti oseba, ki želi opravljati zasebno preiskovalno oziroma detektivsko dejavnost, licenco, za pridobitev katere je eden od pogojev najmanj tri leta delovnih izkušenj na področju preiskovanja, najmanj 2.000 ur letno (Queen, 2005). 22. člen Zakona o detektivski dejavnosti sicer navaja strokovno usposabljanje, kar je novost. Posameznik, ki bo želel postati detektiv, se bo moral pred opravljanjem detektivskega izpita strokovno usposabljati in izpopolnjevati za pridobitev strokovnih znanj in spretnosti po programu strokovnega usposabljanja in izpopolnjevanja[1]. Trdimo, da visokošolska formalna izobrazba, opravljeno usposabljanje, detektivski izpit in varnostno preverjanje še ni pogoj za ustrezno profesionalnost detektiva. Nujna je zrelost in seveda delovne izkušnje na področju detektivske dejavnosti, ki si jo lahko kandidat pridobi le z obveznim pripravništvom[2]. Sicer je sito, skozi katerega se prebije kandidat v smislu visoke izobrazbe, usposabljanja in zahtevnega detektivskega izpita, ozko, a vendarle nekih konkretnih delovnih izkušenj človek, ki si je na tak način pridobil licenco za detektiva, ni pridobil. Kako bo torej takšen »novopečeni« detektiv lahko strankam nudil visokokakovostne storitve? Obvezen pogoj za vstop v detektivske vrste bi moralo biti najmanj pet let delovnih izkušenj in pa najmanj enoletno obvezno pripravništvo.

Praksa nekaterih, sicer redkih detektivov je, da vzamejo na redno prakso študente, večinoma Fakultete za varnostne vede. Praksa, ki obsega 80 ur je sestavljena iz praktičnega in teoretičnega dela, študent pa izdelke tudi predstavi in je na koncu s strani detektiva tudi ocenjen, ta ocena pa se pošlje na fakulteto. Detektivi so skozi izkušnje izoblikovali okvirni program prakse z navodili, ki ga po potrebi spreminjajo in dopolnjujejo. Študent dobi z opravljanjem prakse tekom 14 dni ali treh tednov osnovni vpogled v detektivsko delo, kakšnega obsežnega znanja s področja prakse pa žal s tem ne pridobi. Glede tega smo tudi skeptični o Programu obveznega strokovnega usposabljanja kandidatov za detektive, ki bo trajalo prav tako 80 ur. Po izkušnjah sodeč se nam zdi to odločno premalo. Kandidat ali praktikant bi rabil najmanj en do dva meseca intenzivnega dela na področju detektivske dejavnosti, da bi si pridobil minimalno podlago za nadaljnje izpopolnjevanje na tem področju. To bi moral biti obvezni pogoj za pristop k izpitu, po uspešno opravljenem izpitu pa bi moral opravljati še obvezno pripravništvo. S takšno regulacijo bi se zagotovile kvalitetne, profesionalne detektivske usluge v RS. Pri tem pa se seveda poraja vprašanje, kdo bi praktikante in kandidate uvajal v posel? Sedaj to počne par altruističnih detektivov, ki se »pro bono« trudijo iz veselja do detektivskega dela, da s tem ponudijo možnost študentom, ki dobijo s prakso delček vpogleda na področje zasebnega preiskovanja. Menimo, da bi morala na tem mestu prevzeti država pobudo in podeliti zainteresiranim detektivom koncesijo za izvajanje praktičnega usposabljanja, seveda z določeno vsoto javnih sredstev, ki bi detektivu pokrila stroške in čas, za uvajanje praktikantov, kandidatov, detektivov na področje detektivske dejavnosti. Dobri detektivi se ne bojijo konkurence, zato tudi pomagajo mlajšim kolegom, bojijo pa se nekakovostno in neprofesionalno opravljenega dela s strani kolegov. Detektivov v Sloveniji je malo in kot vemo, seže dober glas v deveto vas, slabši pa še dlje!

 


[1] Strokovno usposabljanje traja 80 ur in je teoretično ter praktično.

[2] Zakon o detektivski dejavnosti (Ur. l. RS 17/2011) sicer v 4. členu opredeljuje detektivsko prakso in pripravništvo, vendar člen ne gre dlje od definicije: »Osebe, ki opravljajo pripravništvo, osebe na praksi ali vajenci lahko opravljajo delo samo pod stalnim neposrednim nadzorom detektiva (mentorja) in nimajo pravice samostojno izvajati detektivske dejavnosti. Pred nastopom dela morajo biti varnostno preverjeni«. V členu pa ne piše ničesar o eventualnem obligatornem opravljanju prakse in pripravništva. Smatramo torej, da je člen namenjen »sam sebi« in predvidevamo, da bo ostal mrtva črka na papirju.

Povleci View Zapri play
Scroll Top