Lastnosti detektiva

Lastnostni detektiva

Scroll Down

Povzeto po članku »O detektivu«, objavljenem v strokovnem glasilu Detektiv, Bernarda Škrabar, 2012

Detektivsko delo je težko, zahtevno, odgovorno, včasih adrenalinsko, drugič dolgočasno. Kakšen torej naj bi bil detektiv, kakšne sposobnosti, predispozicije mora imeti človek, da lahko dobro opravlja tovrstno delo?

Formalni pogoji v Sloveniji so opredeljeni v 12. členu Zakona o detektivski dejavnosti (Ur. l. RS 17/2011):

– je državljan Republike Slovenije ali države članice Evropske unije, Evropskega gospodarskega prostora ali Švicarske konfederacije (v nadaljnjem besedilu: države članice EU, EGP ali Švicarske konfederacije);

– ima najmanj izobrazbo, pridobljeno po visokošolskem strokovnem programu prve stopnje ali enakovredno izobrazbo v tujini, priznano v skladu z zakonom, ki ureja priznavanje in vrednotenje izobraževanja;

– ima opravljen izpit za detektiva;

– je varnostno preverjen in nima varnostnih zadržkov;

– v zadnjih dveh letih pred vložitvijo vloge ni opravljal nalog policista, pooblaščene uradne osebe v Slovensko obveščevalno-varnostni agenciji ali Obveščevalno varnostni službi ministrstva, pristojnega za obrambo.

McMahon (2001) na informativnem listu za stranke navaja določene informacije o delu detektiva, kar naj bi dalo stranki neka realna pričakovanja: pravi, da detektivi nimajo več pooblastil od ostalih državljanov. Detektiv ni policist. Kandidat, ki si želi postati detektiv, mora iti skozi postopek usposabljanja, preverjanja znanja, varnostnega preverjanja, do končne podelitve licence. Detektiv se s tem loči od ostalih državljanov, ker je zavezan k nepristranski profesionalnosti. Detektiv ni čarovnik. Detektivska dejavnost se vrti okoli podrobnosti, zbranih s pomočjo iskanja po razpoložljivih informacijah, potrebno pa je še razumevanje teh podrobnosti in praktično znanje o načinu pridobivanja tovrstnih informacij. Detektiv najde informacije s pomočjo skrbnosti in znanja o tem, kje iskati. Tudi knjižničarji niso geniji, ampak so preprosto usposobljeni o tem, kje in kako najti informacije. Včasih so informacije in ugotovitve, ki jih zbere detektiv, ravno nasprotne od tistih, na kakršne upa stranka. Detektiv ne mora zagotoviti uspeha. Zagotovi lahko le to, da bodo potrebne informacije, dokumentacija, dokazi ipd. iskani z vestnostjo, zakonitostjo, ekspeditivnostjo[1], in čim bolj ekonomično. Opravljanje nadzora je pogosto v smislu »zadeti/zgrešiti« – detektiv ne mora zagotoviti uspeha. Osebno lahko zaznava na dogovorjenem mestu ob dogovorjenem času, vendar ni od njega odvisno, ali bo npr. oseba zapustila objekt, opravljala določeno delo itd. Detektiv pa bo v zakonskih okvirih storil vse, da bo pridobil želene informacije, ekonomično, profesionalno in diskretno.

Potrebno je poudariti vsa področja znanja, ki jih mora kandidat znati, preden želi postati detektiv, tu je mišljeno znanje iz kriminalistične taktike, metodike in deloma tehnike, obligacijskega prava, gospodarskega prava, izvršilnega postopka, upravnega postopka, družinskega in dednega prava, varnostnega in pravosodnega sistema, kazenskega prava, itd. Kot je razvidno, mora detektiv poznati vsa področja človekovega življenja in kljub temu je precej omejen pri izvajanju svoje dejavnosti. Kar pogrešamo pri pogojih, ki jih mora oseba izpolnjevati za poklic detektiva, so vsekakor delovne izkušnje in s tem povezane življenjske izkušnje, nenazadnje zrelost. V Zakonu o zasebnem varovanju (Ur. l. RS 17/2011) so med pogoji, ki jih mora imeti oseba za poklic varnostnega managerja, tudi najmanj petletne delovne izkušnje na področju vodstvenih ali vodilnih mest ali pa najmanj triletne delovne izkušnje na področju varovanja. Kot primerjavo lahko vzamemo zvezno državo Kalifornijo, v kateri mora imeti oseba, ki želi opravljati zasebno preiskovalno oziroma detektivsko dejavnost, licenco, za pridobitev katere je eden od pogojev najmanj tri leta delovnih izkušenj na področju preiskovanja, najmanj 2.000 ur letno (Queen, 2005). 22. člen Zakona o detektivski dejavnosti sicer navaja strokovno usposabljanje, kar je novost. Posameznik, ki bo želel postati detektiv, se bo moral pred opravljanjem detektivskega izpita strokovno usposabljati in izpopolnjevati za pridobitev strokovnih znanj in spretnosti po programu strokovnega usposabljanja in izpopolnjevanja[2]. Trdimo, da visokošolska formalna izobrazba, opravljeno usposabljanje, detektivski izpit in varnostno preverjanje še ni pogoj za ustrezno profesionalnost detektiva. Nujna je zrelost in seveda delovne izkušnje na področju detektivske dejavnosti, ki si jo lahko kandidat pridobi le z obveznim pripravništvom[3]. Sicer je sito, skozi katerega se prebije kandidat v smislu visoke izobrazbe, usposabljanja in zahtevnega detektivskega izpita, ozko, a vendarle nekih konkretnih delovnih izkušenj človek, ki si je na tak način pridobil licenco za detektiva, ni pridobil. Kako bo torej takšen »novopečeni« detektiv lahko strankam nudil visokokakovostne storitve? Obvezen pogoj za vstop v detektivske vrste bi moralo biti najmanj pet let delovnih izkušenj in pa najmanj enoletno obvezno pripravništvo.

Praksa nekaterih, sicer redkih detektivov je, da vzamejo na redno prakso študente, večinoma Fakultete za varnostne vede. Praksa, ki obsega 80 ur je sestavljena iz praktičnega in teoretičnega dela, študent pa izdelke tudi predstavi in je na koncu s strani detektiva tudi ocenjen, ta ocena pa se pošlje na fakulteto. Detektivi so skozi izkušnje izoblikovali okvirni program prakse z navodili, ki ga po potrebi spreminjajo in dopolnjujejo. Študent dobi z opravljanjem prakse tekom 14 dni ali treh tednov osnovni vpogled v detektivsko delo, kakšnega obsežnega znanja s področja prakse pa žal s tem ne pridobi. Glede tega smo tudi skeptični o Programu obveznega strokovnega usposabljanja kandidatov za detektive, ki bo trajalo prav tako 80 ur. Po izkušnjah sodeč se nam zdi to odločno premalo. Kandidat ali praktikant bi rabil najmanj en do dva meseca intenzivnega dela na področju detektivske dejavnosti, da bi si pridobil minimalno podlago za nadaljnje izpopolnjevanje na tem področju. To bi moral biti obvezni pogoj za pristop k izpitu, po uspešno opravljenem izpitu pa bi moral opravljati še obvezno pripravništvo. S takšno regulacijo bi se zagotovile kvalitetne, profesionalne detektivske usluge v RS. Pri tem pa se seveda poraja vprašanje, kdo bi praktikante in kandidate uvajal v posel? Sedaj to počne par altruističnih detektivov, ki se »pro bono« trudijo iz veselja do detektivskega dela, da s tem ponudijo možnost študentom, ki dobijo s prakso delček vpogleda na področje zasebnega preiskovanja. Menimo, da bi morala na tem mestu prevzeti država pobudo in podeliti zainteresiranim detektivom koncesijo za izvajanje praktičnega usposabljanja, seveda z določeno vsoto javnih sredstev, ki bi detektivu pokrila stroške in čas, za uvajanje praktikantov, kandidatov, detektivov na področje detektivske dejavnosti. Dobri detektivi se ne bojijo konkurence, zato tudi pomagajo mlajšim kolegom, bojijo pa se nekakovostno in neprofesionalno opravljenega dela s strani kolegov. Detektivov v Sloveniji je malo in kot vemo, seže dober glas v deveto vas, slabši pa še dlje!

Vsekakor je koristno, da ima detektiv znanja s področja pravne prakse, vendar je toliko bolj pomembno, da obvlada tehnike zbiranja informacij, podatkov, dokazov in je dober na področju psihologije oziroma medčloveških odnosov[4] (Golec, 1995). Lastnosti uspešnega detektiva po McMahornu (2001) naj bi bile: dvom, radovednost[5], dobro opazovanje, dober spomin, nepristranskost, brez predsodkov, možnost igrati različne vloge, vztrajnost in sposobnost trdo delati, iznajdljivost, sposobnost pridobiti sodelovanje drugih, iskreno zanimanje za detektivsko delo, ponos ob dobrih dosežkih, »občutek za ulico«, biti dober poslušalec, sposobnost se narediti preprostega, sposobnost javnega nastopanja, razgledanost, poznavanje govorice telesa, lepo vedenje, fleksibilnost, intuitivno razumevanje človekove narave, samozavest. Nemeth (1992) izpostavlja naslednje lastnosti: vztrajnost[6], skrbnost, prizadevnost, občutek za dolžnost, lojalnost in nadaljuje s citiranjem lastnosti po Buckwalter (1984): pozornost, prepričljivost, mirnost, zdrav razum, zanesljivost, odločnost, poštenost, nepristranskost, iznajdljivost, spoštuje zakone, uravnoteženost, objektivnost, pazljivost, potrpežljivost, dojemljivost, vztrajnost, preudarnost, dober spomin, odgovornost, iznajdljivost, temeljitost in vsestranskost.

V prizadevanjih za odkrivanjem resnice mora biti detektiv popolnoma nepristranski (Brown, 2003). Virjent (1999) meni, da mora biti detektiv pripravljen na tveganje, biti mora pogumen, neodvisen, pri čemur naj bi bili najvažnejši lastnosti detektiva molčečnost in zanesljivost. Ena izmed ključnih lastnosti, ki jih mora imeti detektiv je vztrajnost. »Labor omnia vincit improbus (lat).« oz. vztrajno delo premaga vse[7]. Prav tako pa mora biti potrpežljiv[8]. Detektiv lahko na tak način dobro zasluži, zagotovo pa tak zaslužek ni  pridobljen na lahek način, kakor meni Gostič (2002)[9]. Maier (2001) pravi, da mora imeti detektiv visoko stopnjo osebne integritete[10]. V nadaljevanju primerja avtor delo detektiva z delom zdravnika. Kdor obišče zdravnika, bo deležen obravnave, ne pa nujno ozdravljenja. Tako tudi detektiv lahko profesionalno opravi svoje delo, pa stranka ne dobi želenih rezultatov. Če stranka npr. angažira detektiva, da nadzoruje delavca, za katerega sumi, da krši navodila v času začasne nezmožnosti za delo oz. v času bolniškega dopusta, detektiv pa pri opravljanju dela ne ugotovi ničesar spornega, delodajalec s temi dokazi ne more speljati želenega disciplinskega postopka in eventualne izredne odpovedi delovnega razmerja. Detektiv pa je kljub temu ugotovil dejansko stanje in je seveda upravičen do plačila za svojo storitev. Sennewald in Tsukayama (2006) menita, da so detektivi ljudje, ki so navajeni trdega dela in jim je skupna ena lastnost in ta je vztrajnost. To naj bi bila lastnost, je najbolj pomembna, sicer pa je še vrsta drugih, nujno potrebnih lastnosti, ki jih avtorja naštevata: pazljiv, iznajdljiv, potrpežljiv, usmerjen v ljudi[11], razumeti mora človeško vedenje, imeti mora znanje o pravnih posledicah dela, obvladati mora komunikacijo, biti mora dojemljiv, dovzeten, imeti mora občutek za dobro počutje, biti mora predan delu, samostojen, skeptičen, intuitiven, energičen, dober igralec, sposoben dobre presoje, imeti mora dobro logiko, inteligenten, domiseln, kreativen, imeti mora dober karakter in biti mora profesionalen. Colling (1982 v Nemeth, 1992) pravi, da ima dober detektiv nekatere prirojene sposobnosti in ga preiskovalna dejavnost skupaj s človeškimi odnosi privlači. Preiskava mu je izziv, uspeh oz. neuspeh detektiva pa je večinoma povezan z njegovimi kompetencami in intuiazmom[12]. Po njegovem naj bi imel detektiv naslednje atribute: energijo in pozornost, poznavanje prava, realistični oz. objektiven[13] pristop (realni cilji), metodični pristop, logiko[14], znanje o človeški naravi, vedenju, opazovanje in sposobnost deduktivnega[15] sklepanja, sposobnost za pomnjenje pomembnih dejstev. Kakor smo dejali v uvodu tega magistrskega dela, je detektivska dejavnost iskanje resnice skozi rekonstrukcijo dogodkov in razmer, za kar je nujno (Nemeth, 1992), da se dejstva temeljito zberejo in preučijo. Za logično sklepanje v detektivski dejavnosti je potrebna tudi domišljija[16], ki pa na tem mestu ni mišljena kot neke iluzorne predstave, ampak je to zmogljivost in sposobnost, da se sklepa prosto, s tem, da se temelji na logiki in realnosti na podlagi utemeljenih dejstev. Detektiv mora biti sposoben razlikovati, primerjati in nasprotje med zanesljivim in navideznim, domnevnim.

Zaključek

Kljub temu, da mora biti detektiv univerzalni profesionalec, mora tudi kdaj priznati nemoč pri določenem primeru, kar pa se zgodi predvsem iz operativnih razlogov. Kljub znanju, izkušnjam in visoki strokovnosti mora imeti detektiv pri opravljanju svojega dela kanček sreče, saj se mnogokrat zgodi, da je ob pravem času na pravem mestu in tako pridobi pravo informacijo, podatek, fotografijo ipd., ki je morda ne bi dobil, če bi prišel na kraj pet minut kasneje. Detektiv je oseba, ki mora biti visoko profesionalna, etična in stalno delati na svojem razvoju, tako razvoju znanja, kakor tudi osebnostnem razvoju. Nenehno se mora truditi, izpopolnjevati, da lahko daje svojim strankam visoko strokovne usluge. Rimski filozof Mark Tulij Cicero je dejal: »Kakor seješ, tako boš žel.«[17] Tudi detektiv naj se zaveda, če bo s svojim dobro opravljenim delom sejal dobre rezultate in dober odnos do strank, kolegov idr., bo žel uspeh, dobro ime in nove stranke, prijaznost pa se mu bo zagotovo mnogotero povrnila.

 

Literatura

  1. Balažič, V. (1998). Mednarodni primerjalni prikaz organizacije zasebnega varovanja in detektivske dejavnosti. A. Anžič (ur.), Zasebno varovanje in detektivska dejavnost – novi izzivi, Zbornik posveta (str. 27-44). Ljubljana:  Visoka policijsko – varnostna šola.
  2. Becnel, P.A. (2009). Private Investigator Entry Level (02E): An Introduction to Conducting Private Investigations. Bloomington, IN, ZDA.
  3. Brown, S.K. (2003). The Complete Idiot’s Guide to Private Investigating. Penguin Group, IN, ZDA.
  4. Golec, A. (1995). Techniques of Legal Investigation. Springfield, IL, ZDA.
  5. Gostič, Š. (2002). Detektiv je strankin zastopnik. Slovenska uprava – revija Ministrstva za notranje zadeve RS, 2 (2), 26.
  6. Klavora, M. (2001). Detektivi jutri. A. Sotlar (ur.), Normativna in funkcionalna ureditev zasebnega varstva – med željami in možnostmi (str. 243-253). Ljubljana:  Visoka policijsko – varnostna šola: Društvo za zasebno varstvo in državljansko samovarovanje.
  7. Klavora, M., Perko, J. (2009). Slovenski detektivi pred 20 leti in danes. J. Šifrer (ur.), 9. slovenski dnevi varstvoslovja. Ljubljana: Fakulteta za policijsko – varnostne vede.
  8. Maier, B. (2001). Verbrechensaufklärung durch Privatdetektive. Kriminalistik, 55 (10), 670.
  9. 9.                  McMahon, R. (2001). Practical Handbook for Private Investigators.
  10. Nemeth, C.P. (1992). Private Security and the Investigative Process. Cincinnati, OH, ZDA.
  11. Pečar, J. (1998). Zasebno varovanje in samovarovanje v lokalni skupnosti. A. Anžič (ur.), Zasebno varovanje in detektivska dejavnost (str. 267-280) . Ljubljana: Visoka policijsko – varnostna šola.
  12. Riehl, J. (2010). Bundesverband deutscher Detektive (BDD) E. V 60 Jahre im Dienste der Wahrheitsfindung. Detektiv Journal. 53. Fortbildungsseminar, BDD, Münster.
  13. Sennewald, C.A., Tsukayama, J.K. (2006). The Process of Investigation: Concepts amd Strategies for Investigators in the Private Sector. Elsevier Inc., ZDA.
  14. Slovar slovenskega knjižnega jezika (2008). Državna založba Slovenije. Ljubljana.
  15. Stephens, S.L. (2008). Everything Private Investigation Book: Master the techniques of the pros to examine evidence, trace down people, and discover the truth. Adams Media, Massachuasetts, ZDA.
  16. Škrabar, B., Trivunović, J., Požru, J.A. (2011). Retrospektiva razvoja detektivske dejavnosti v RS. 12. slovenski dnevi varstvoslovja. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
  17. Queen, D.D. (2005). The Private Investigator´s Legal Manual. California Edition, CA. ZDA.
  18. Virjent, B. (1999). Vloga zasebnih detektivov v Zvezni republiki Nemčiji. A. Anžič (ur.), Nove možnosti zasebnega varstva v Sloveniji (str. 299). Ljubljana:  Visoka policijsko – varnostna šola, Društvo za zasebno varstvo in državljansko samovarovanje.
  19. Zakon o detektivski dejavnosti. (2007). Uradni list RS, (96).

 


[1] sposobnost za hitro, spretno opravljanje česa (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2008).

[2] Strokovno usposabljanje traja 80 ur in je teoretično ter praktično.

[3] Zakon o detektivski dejavnosti (Ur. l. RS 17/2011) sicer v 4. členu opredeljuje detektivsko prakso in pripravništvo, vendar člen ne gre dlje od definicije: »Osebe, ki opravljajo pripravništvo, osebe na praksi ali vajenci lahko opravljajo delo samo pod stalnim neposrednim nadzorom detektiva (mentorja) in nimajo pravice samostojno izvajati detektivske dejavnosti. Pred nastopom dela morajo biti varnostno preverjeni«. V členu pa ne piše ničesar o eventualnem obligatornem opravljanju prakse in pripravništva. Smatramo torej, da je člen namenjen »sam sebi« in predvidevamo, da bo ostal mrtva črka na papirju.

[4] Po Buckwalter (1984) mora biti detektiv: sposoben izraziti pozitiven odnos do drugih. Sposoben vzbuditi interes v drugih. Sposoben vzpostaviti dobre medosebne odnose. Sposoben izraziti empatijo in skrb za druge.  Sposoben ustvariti dober ugled. Sposoben se prilagoditi različnim osebnostim in različnim okoliščinam. Sposoben biti komunicirati efektivno z drugimi. Biti prepričljiva oseba, oseba vredna zaupanja. Biti jasen in natančen v komunikaciji z drugimi. Biti sposoben prepričati in motivirati druge ljudi. Biti sposoben voditi pogovor in pridobiti informacije. Razumeti čustveno moč in šibkost drugih. Biti sposoben vplivati na čustva drugega. Biti sposoben rajši sklepati prijateljstva kot sovražnike.

[5] Osnovna karakteristika dobrega opazovalca je radovednost (Sennewald, Tsukayama, 2006).

[6] Ta vztrajnost se kaže npr. v zadevi, v kateri je potrebno več dni opravljati večurni nadzor na istem mestu, pri katerem se navsezadnje nič ne dogaja. Potrpežljivost in vztrajnost igrata pri tovrstnih zadevah ključno vlogo.

[7] Publij Vergilij Maron

[8] Potrpežljivost je mati modrosti.

[9] Avtor pravi, da omogoča ureditev detektivske dejavnosti v Sloveniji detektivom lahek in dober zaslužek. Detektiv lahko s profesionalnim in trdim delom res zelo dobro zasluži, a pri tem nekateri pozabljajo, da detektiv nima plačanega dopusta ali bolniškega dopusta, zdravstvenega, življenjskega zavarovanja ne prejme kakršnihkoli drugih ugodnosti, kakor ugotavlja tudi McMahon (2001). Detektiva plača stranka za opravljeno delo, ki vključuje dogovorjeno urno postavko ali pavšalni znesek in stroške prevoženih kilometrov in eventualne druge stroške.

[10] V Avstriji je pogoj za opravljanje detektivske dejavnosti zanesljivost, ki naj bi po avtorjevem mnenju zagotovila določeno mero integritete.

[11] people-oriented

[12] velika navdušenost, zavzetost

[13] Objektivnost se po Nemethu (1992) kaže v tem, da je detektiv odprtega duha, usmerjen je v preverjanje hipotez in ima skoraj znanstven pristop k primeru na katerem dela. Šele ko detektiv odstrani osebne občutke, nagnjenja in predsodke, bo preiskava neoporečna.

[14] Ki jo Nemeth (1992) definira kot urejen in smiseln pregled dejstev, razmer in dogodkov na dosleden način.

[15] Dedukcija – sklepanje iz splošnega na posamezno (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2008).

[16] prosto kombiniranje misli in predstav (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2008).

[17] »Ut sementem feceris, ita metes.« (lat.)

Povleci View Zapri play
Scroll Top