Osnove samozaščite (piše: pred. mag. Marko Potokar)

 

 

samozaščita

  1. UVOD

Pod pojmom nasilje razumemo kakršnokoli človeško akcijo, pri kateri eden od akterjev (nasilnež) instrumentalizira moč nad drugim akterjem (žrtev), s čimer povzroči bolečino, trpljenje, škodo ali smrt. Nasilje zaznamuje človeštvo že od vsega začetka. Pojav agresije in nasilja raziskujejo različne vede. Psihologija izhaja iz frustracije t.j. položaja, v katerem posameznik ne more zadovoljiti nekaterih svojih potreb in želja, ki iz njih izhajajo. Najtipičnejša in najpogostejša, čeprav ne tudi najučinkovitejša reakcija na frustracijo, je agresija. Pri psihološki agresiji je bistveno sovražno stališče subjekta do objekta agresije. Spremlja ga občutek sovraštva in jeze, pogosto pa pride tudi do transferja agresije: namesto, da bi frustrirani posameznik napadel pravi vir frustracije, svojo agresijo prenese na osebo ali predmet, ki nima nobene zveze s prvotno frustracijo. Primer takega transferja bi bila situacija, ko se nezadovoljena ženska znaša nad sodelavci v službi. Agresija je pogosto kompenzacija pomanjkanja moči in gotovosti. Tako deček, ki pretepa šibkejše od sebe, pravzaprav kompenzira svojo nesposobnost, da bi obvladal močnejše.

 

Ne glede na razloge za nasilno delovanje se z nasiljem ne soočamo le v družbi, ampak tudi kot posamezniki. In to že precej kmalu. Nasilje med mladostniki danes ni osamljen pojav, nasprotno, z njim se srečujejo tako rekoč v vseh vzgojno-izobraževalnih ustanovah, kjer ugotavljajo, da dobiva vedno nove oblike in razsežnosti. Tudi naše okolje pri tem ni izvzeto. Pred kratkim smo v medijih lahko zasledili primer, ko je učenec ene od ljubljanskih šol tako ustrahoval sošolce, da nekateri niso hoteli več v šolo. Ta primer pa ni osamljen, o čemer govorijo tudi rezultati mednarodne raziskave HBSC, ki Slovenijo po deležu 13- letnikov, ki se pretepajo, uvrščajo na deseto mesto med 36 državami. Ena izmed razlag nasilnega vedenja pravi, da nasilje med otroki izhaja iz nasilnih vedenjskih vzorcev odraslih, ki jih mladi prevzemajo, ko pa se pojavi, se v konflikt prej ali slej vključijo tudi odrasli in od njih je odvisno, ali se bo nasilnost razvila ali umirila. Če otrok izhaja iz okolja, kjer se konflikti rešujejo z nasiljem, potem je malo verjetno, da bi jih sam znal reševati drugače.

 

Katerakoli razlaga že je pravilna, je dejstvo, da imamo človeška bitja nasilje v sebi. Kdaj in na kakšen način nasilje izbruhne je odvisno od vzgoje, situacije in samokontrole, zato bi se v družbi moralo poudariti širjenje znanja in zavedanja o varnostni kulturi ter vzgoji za nenasilje, ki je eden od mehanizmov, s katerim bi lahko povečali varnost.

 

  1. SAMOZAŠČITA

S pojmom samozaščita razumemo zaščito samega sebe pred raznimi nevarnostmi (napad, naravna ali druga nesreča). Poleg fizične obrambe v primeru napada med samozaščitno ravnanje sodi tudi ocenjevanje tveganja, preventivni ukrepi, zavedanje okolja in okoliščin ter nevarnosti, psihična priprava in podobno. Samozaščitno delovanje lahko razdelimo v tri faze:

  1. Pred konfliktom (preventiva, pripravljenost).
  2. KONFLIKT (samoobramba, silobran).
  3. Po konfliktu (odprava posledic).

 

Faza pred konfliktom obsega preventivne ukrepe in predhodno pripravljenost na konfliktno situacijo. Pomembno je, da imamo že vnaprej pripravljen načrt samozaščite in različne možne scenarije, kaj bomo storili, če do konflikta oziroma do nasilja pride. Bistveno je, da smo pozorni in da se vseskozi zavedamo okolja in okoliščin ter tveganj, ki iz njih izhajajo.

Pozornost lahko razdelimo na štiri stopnje, označene z barvami (zaradi lažje predstave):

  1. Bela (nahajamo se v varnem okolju, smo sproščeni: dnevna soba, spalnica).
  2. Rumena (osnovna stopnja pozornosti, ni znakov nevarnosti: na ulici, v službi, na poti, v kavarni).
  3. Oranžna (povišana stopnja pozornosti, prisotni so znaki nevarnosti, čutimo, da nekaj ‘ni vredu’: prisotnost neznancev v samotni ulici, nekdo nas opazuje ipd.).
  4. Rdeča (gre za fazo tik pred konfliktom oziroma smo že v konfliktu).

 

Če pride do faze konflikta, to še ne pomeni, da je edino možno nadaljevanje oziroma rešitev le-te uporaba fizičnega nasilja. Najprej poskušamo situacijo umiriti ter tako preprečiti nadaljnje poglabljanje konflikta. Šele ko na izbiro nimamo drugih sredstev (pomiritev, pobeg ipd.) in napad neposredno grozi, to se pravi, če je podana objektivna in resna možnost, da bomo v naslednjem trenutku napadeni ali pa napad že traja, je obramba upravičena in dovoljena. Dokler napad traja, ni dolžnost napadenega, da se umika ali kliče na pomoč, temveč da stori tisto obrambno dejanje, ki je neizogibno potrebno, da odvrne od sebe protipraven napad.

 

Po konfliktu običajno nastopi faza, ko iščemo pomoč zase ali dokazujemo svojo nedolžnost. Takoj po končanem konfliktu moramo odgovoriti na nekatera vprašanja: Kaj narediti? Ali je lokacija varna? Ali se je konflikt dejansko končal? Ali pobegniti ali poklicati policijo? Ali sem poškodovan? Ali potrebujem pomoč? Ali potrebujem prevoz reševalcev?

  1. NASVETI ZA VARNO VEDENJE IN ŽIVLJENJE

Doma:

  1. Zunanja vrata naj imajo protivlomno ključavnico ter zaščitno verigo. Vrata naj bodo masivna s kukalom. Okna v pritličju naj imajo rešetke.
  2. Zunanja vrata vedno zaklepaj in oken ne puščaj odprtih.
  3. Drugim ne govori o tem, da si sam doma ali da boš odsoten od doma.
  4. Ljudem, ki jih ne poznaš, ne odpiraj vrat oz. jim ne dovoli vstopa v stanovanje.
  5. Čez noč zagrni zavese in zapri okna, da preprečiš opazovanje notranjosti ali vstop v stanovanje.
  6. Ko se približuješ domu predhodno že pripravi ključ, tako da ga ne iščeš, ko stojiš pred vrati.
  7. Če sumiš, da je bilo vlomljeno, ne vstopaj, ampak takoj pokliči policijo. Po možnosti počakaj pri sosedih oz. na drugem varnem kraju.
  8. Če vstopaš v dvigalo, se prepričaj, da je varno. Če ni, počakaj, da se dvigalo izprazni. Če vanj vstopi oseba, ki je potencialno nevarna, nemudoma izstopi.

 

Ko si na ulici:

  1. Ne nosi vrednejših predmetov (denarnica, torbica, nakit,..) na vidnem mestu.
  2. Če nosiš torb(ic)o, naj bo v njej le nujna količina denarja, ostale stvari (npr. kreditne kartice, dokumente) raje nosi pri sebi ali pusti na varnejšem mestu.
  3. Po možnosti hodi tako, da vidiš prihajajoče avtomobile. Če opaziš, da se ti je približal avto, v katerem je potencialni napadalec, steci v nasprotno smer vožnje avtomobila in kliči na pomoč.
  4. Vedno izberi pot, ki je varnejša, tudi če je daljša. Izogibaj se temnih ulic in samotnih poti.
  5. Ponoči hodi samo po osvetljenih ulicah.
  6. Preden stopiš na (v) ulico, se prepričaj ali je varno.
  7. Če opaziš, da ti nekdo sledi, pojdi nemudoma med ljudi ali tja, kjer ti bodo lahko pomagali (trgovina, bencinska, hiša,..) oziroma je kraj video nadzorovan.
  8. Na ulici ne komuniciraj z neznanci oziroma bodi pozorn, če neznanec želi kaj od tebe.

 

Ko greš zvečer ven:

  1. Naredi načrt: kam in kako greš, kdaj in kako se vrneš. Po kateri poti greš, kdaj gre zadnji avtobus, vlak…? Kako se vrneš, če zamudiš prevoz.
  2. Vzemi rezervni denar za taksi!
  3. Po možnosti bodi vedno v družbi s prijatelji (tudi, ko greš in se vračaš z destinacije)!
  4. Naj bo baterija mobilnega telefona napolnjena! Imaš vpisane pomembne kontakte (starši, prijatelji…)?
  5. Če uporabljaš javni prevoz (avtobus, vlak ipd.), bodi pozoren na vsakogar, ki se ti približa.
  6. Nikoli ne počivaj (ali zaspi) na avtobusu ali avtobusni postaji.
  7. V pogovoru z neznanci ne izdajaj svojih osebnih podatkov.
  8. Pijačo, ki si jo naročil, imej vedno pod nadzorom (zlasti dekleta!).
  9. Ne pretiravaj z uživanjem alkohola!
  10. Bodi pozoren na okolico, ko zapuščaš lokal!

 

NE POZABI:

Pri vseh naštetih nasvetih pa ne pozabi, da je najboljša obramba preprečevanje ter lastna ozaveščenost in skrb za varnost. Za lastno varnost smo namreč v prvi vrsti odgovorni sami.

 

O avtorju:

Pred. mag. Marko Potokar je habilitirani predavatelj za področje varnosti na višjih šolah in fakultetah ter avtor več prispevkov s področja varovanja in informacijskih tehnologij ter operacijskih raziskav. V zadnjih letih je opravljal funkcijo državnega nadzornika za varstvo osebnih podatkov pri Informacijskem pooblaščencu Republike Slovenije, trenutno pa je vodja varovanja v mednarodni korporaciji.

 

Več let je treniral in tekmoval v judu in ju-jitsu ter slednjega tudi poučeval. Pridobljen ima naziv ju-jitsu trener in uči samoobrambo.