Neplačevanje preživnine

Vloga detektiva pri problematiki neplačevanja preživnin

Scroll Down

V tem prispevku je z izrecno privolitvijo objavljeno diplomsko delo študentke, ki je pri nas opravljala strokovno prakso, z nasveti pa smo ji pomagali tudi pri izdelavi diplomskega dela.

 

DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA  Varnost in policijsko delo

Vloga detektiva pri problematiki neplačevanja preživnin

September, 2012                                         Damjana JUHART                                         Mentor: Doc. dr. Andrej SOTLAR

 

 

 

Zahvala

Zahvaljujem se:

~      Doc. dr. Andreju Sotlarju za strokovno pomoč pri nastajanju diplomskega dela,

~      Detektivkama Bernardi Škrabar in Nataši Bizjak, ter predsednici društva Ostržek Boži Plut za koristne nasvete in pomoč pri diplomski nalogi,

~      Staršema za pomoč in podporo tekom študija in drugim domačim, ki ste me tekom študija spodbujali.

Hvala tudi vsem ostalim, ki ste mi tekom študija pomagali in me motivirali.

 

 

KAZALO

1       Uvod. 7

2       Metodološki pristop. 8

2.1       Predmet in cilj diplomskega dela. 8

2.2       Hipoteze. 8

2.3       Uporabljene metode. 8

3       Opredelitev temeljnih pojmov. 9

3.1       Detektiv in detektivska dejavnost. 9

3.1.1        Področja detektivskega dela. 10

3.2       Družinsko pravo. 12

3.3       Pravica do preživljanja. 12

3.3.1        Določitev in izterjava preživnin. 13

3.3.2        Nadomestilo preživninske obveznosti iz preživninskega sklada. 15

3.3.3        Kaznivo dejanje neplačevanja preživnine. 16

4       Analiza izterjave preživnin. 18

4.1       Primerjava reševanja preživninskih zadev na sodiščih med letoma 2008 in 2011      18

4.2       Akt s katerim je določena preživnina. 20

4.3       Prikaz ureditve družinske zakonodaje v drugih pravnih sistemih. 21

5       Problemi in pomanjkljivosti pri izterjavi preživnin. 24

5.1       Življenjski stil dolžnika. 24

5.2       Delo na črno. 25

5.3       Avtomobili na lizing. 27

5.4       Najem kredita. 28

5.5       Dolžniki skrijejo svoje premoženje. 29

5.6       Neplačevanje zaradi nesoglasij med staršema. 29

5.6.1        Nagajanje z osebnimi stiki. 30

5.6.2        Denar ni namenjen otroku. 31

6       Poglavitni predlogi reševanja problematike. 32

6.1       Predlagane rešitve s strani društva Ostržek. 32

6.2       Urad za izterjavo preživnin. 33

6.2.1        Nacionalni urad za izterjavo preživnin –LBIO (Nizozemska). 33

6.2.2        Zvezdni urad za izterjavo preživnin –OCSE (ZDA). 34

6.2.3        Ustanovitev urada v Sloveniji. 36

6.3       Detektiv v vlogi izvršitelja?. 37

6.3.1        Plačilo detektiva. 38

7       Mnenje državnega organa o predlogih. 39

8       Zaključek. 41

8.1       Verifikacija hipotez. 41

8.2       Povzetek glavnih ugotovitev in predlogov. 43

9       Literatura in viri. 44

10         Priloge. 49

10.1     Intervju z Vlasto Nussdorfer, vrhovno državno tožilko. 49

10.2     Intervju z Natašo Pirc Musar, informacijsko pooblaščenko. 51

10.3     Izjava o avtorstvu. 54

 

 

KAZALO TABEL

Tabela 1: Izplačila nadomestil preživnin med leti (Vir: Jamstveni in preživninski sklad Republike Slovenije) 14

Tabela 2: Primerjava števila preživnin glede na akt, s katerim se določa (Vir Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, 2012) 19

 

 

 

Povzetek

Neplačevanje preživnin je v Sloveniji še vedno velik problem. Po statističnih podatkih več kot 6% zavezancev ne poravnava svojih obveznosti do otrok. Leta 2004 so zaradi te problematike v Kazenskem zakoniku uvedli kaznivo dejanje neplačevanja preživnine. Po 8 letih se stanje ni izboljšalo, zato je v diplomski nalogi navedenih nekaj predlogov, ki bi lahko bili učinkoviti pri zmanjševanju neplačevanja preživninskih obveznosti. Vanje smo vključili tudi detektive, ki trenutno zaradi premalo pooblastil redko sodelujejo pri reševanju preživninskih sporov. Navedeni so predlogi za zmanjšanje števila neplačanih preživnin, ki jih predlagajo različni strokovnjaki. Eden izmed predlogov je ustanovitev urada za izterjavo preživnin, saj je že kar nekaj držav problematiko neplačevanja preživnin učinkovito rešilo na ta način. Zavzemamo se tudi, da bi takšen urad angažiral detektive, ki bi ugotovili dejansko premoženje dolžnika in njegovih družinskih članov. Zakon o izvršbi in zavarovanju prav tako ni učinkovit, ko gre za izterjavo preživnin, zato razmišljamo o dopolnitvi oziroma spremembi tega zakona. Razmišljati bi morali tudi v tej smeri, da se detektivom dovoli opravljati vlogo izvršitelja. Mnenja in predloge, kako uspešneje posredovati v primerih neplačevanja zavezancev sta v intervjuju izrazili tudi državna tožilka in informacijska pooblaščenka.

Ključne besede: preživnine, detektivska dejavnost, detektiv, izvršitelj, izvršba, urad za izterjavo preživnin

 

 

 

Summary –The role of private detective in the field of alimony non-payment

Non-payment of child support in Slovenia is still a major problem. According to statistics, more than 6% of taxpayers do not settle their obligations to children. In 2004, due to this issue, the Penal Code of the Republic of Slovenia introduced the offense of non-payment of maintenance. After 8 years the situation has not improved, so listed on the thesis are some suggestions that may be effective in reducing the non-payment of child support, in which we also included detectives, which are rarely involved in resolving child support disputes, due to their lack of authority. This thesis has a list of proposals to help reduce the number of unpaid child support, proposed by various experts. One of the proposals is the establishment of a maintenance recovery, because it effectively solved the problem of unpaid child support for other countries. We are also suggesting to enlist detectives to find out the actual wealth of the debtor and his family. Act Amending the Enforcement and Securing of Civil Claims Act is also not effective when it comes to recovery of maintenance, so think about supplementing or amending this Act. We should be thinking in this direction in order to allow the detective to perform the role of an executor. Opinions and suggestions on how to effectively intervene in cases of non-payment taxpayers are expressed in an interview with the State Prosecutor and Information Commissioner.

Key word: alimony, detective, private investigative activity, executor, enforcement, Office of child support enforcement

 

 

1    Uvod

Vedno manj ljudi se zaveda pomembnosti družinskih vrednot in ravno zaradi tega ob razvezi vedno večkrat prihaja do nesoglasij povezanih s plačevanjem preživnine za skupne otroke. Veliko je zavezancev, ki se ne čutijo dolžne plačevati preživnine ali pa zaradi razveze nočejo plačevati preživnine, zgolj zaradi maščevanja nekdanji partnerici/partnerju. Plačevanju preživnine se izogibajo z raznimi izgovori, s katerimi zavlačujejo plačevanje ali plačujejo manj. Neplačevanje je velikokrat pogojeno z nesoglasji med nekdanjima partnerjema ali pa zaradi življenjskega stila zavezanca. Samozaposleni zavezanci, ki se izogibajo plačevanju preživnine, najpogosteje premoženje prepišejo na drugo osebo, sebi pa nakazujejo le minimalno osnovo za prispevke. Zaposleni se plačevanju največkrat in tudi najlažje izognejo z najemom večjega kredita in tako upniku ne morejo plačati, dokler ne odplačajo kredita. Izgovor, ki se večkrat pojavlja pa je tudi uradna brezposelnost, medtem ko zavezanec dela na črno.

Organi pristojni za problematiko neplačevanja preživnin (sodišča, centri za socialno delo, strokovnjaki z različnih področij) niso dovolj učinkoviti, pri preverjanju vseh izgovorov za neplačevanje preživnine. Zato se bomo v diplomski nalogi osredotočili predvsem na rešitve, ki bi pripomogle k učinkovitemu delu državnih služb, ki skrbijo za problematiko neplačevanja preživnin. Ena izmed zelo učinkovitih rešitev bi bila večja pooblastila in več vključevanja detektivov pri zbiranju in pridobivanju informacij in podatkov za nadaljnje postopke, predvsem izvršilne. Država bi morala to področje bolj odpreti za detektive, saj so lahko z delom, ki ga opravljajo bolj učinkoviti kot državni organi, z njihovo pomočjo pa bi tudi sami postopki postali hitrejši, uspešnejši, s čimer bi se stroški države manjšali. Da bi bilo to mogoče, bomo v nalogi podali nekaj predlogov za dopolnitev oziroma sprememb Zakona o izvršbi in zavarovanju (2008) ter Zakona o detektivski dejavnosti (2011). Zakon o detektivski dejavnosti je bil spremenjen in dopolnjen že štirikrat. Večina sprememb se je navezovala predvsem na pooblastila detektivom.

S pomočjo društva Ostržek, kjer se zavzemajo za zaščito pravic otrok in mater samohranilk, bo prikazana sedanja praksa izterjave preživnin. Nakazane bodo možnosti kako bi lahko takšnim nevladnim organizacijam pomagali detektivi. Po drugi strani pa bomo preverili tudi, kako na sodelovanje z detektivi gledajo državni organi in kakšno je njihovo mnenje o predlaganih rešitvah.

2    Metodološki pristop

2.1   Predmet in cilj diplomskega dela

Predmet proučevanja diplomske naloge je obstoječa praksa pri problematiki neplačevanja preživnin in vključevanje detektivov v to problematiko.

Cilj diplomske naloge je na podlagi prikazane sedanje prakse poiskati pomanjkljivosti in podati predloge za izboljšanje dela pri izterjavi preživnin s pomočjo detektivov. Smiselnost predlogov pa oceniti s pomočjo intervjujev strokovnjakov iz različnih področij.

2.2   Hipoteze

V diplomski nalogi bomo preverjali naslednje hipoteze:

H 1: Detektivi nimajo ustreznih pooblastil za učinkovito sodelovanje z državnimi organi in nevladnimi organizacijami pri izterjavi preživnin.

H 2: Z večjim vključevanjem detektivov v problematiko neplačevanja preživnin bi dolgoročno drastično upadlo število zavezancev, ki se izogibajo plačevanju preživnin.

H 3: S spremembo 203. člena Kazenskega zakonika leta 2004 se problematika preživnin ni izboljšala.

2.3   Uporabljene metode

Pri diplomski nalogi bomo uporabili analizo primarnih in sekundarnih pisnih virov (analiza zakonodaje in literature s področja detektivske dejavnosti in preživnin), komparativno metodo, analizo uradnih statistik in intervjuje z detektivkama Natašo Bizjak in Bernardo Škrabar, predsednico društva Ostržek Božo Plut, vrhovno državno tožilko Vlasto Nussdorfer in informacijsko pooblaščenko Natašo Pirc Musar. Na podlagi tega se bo podalo predloge oziroma možne ukrepe v zvezi s to problematiko.

3    Opredelitev temeljnih pojmov

3.1       Detektiv in detektivska dejavnost

Detektivi (v tuji literaturi se pojavlja izraz zasebni preiskovalci– private investigators) so verjetno najmanj viden del zasebnovarnostne dejavnosti (Kotnik,1999). Detektive, ter njihovo delo poznajo v zahodnih državah že zelo dolgo, medtem ko je v državah bivše Jugoslavije ta pojem sorazmerno mlad in nepoznan. Zavedanje o obstoju detektivov, še posebej pa o njihovih področjih delovanja, možnostih in omejitvah, je v slovenski javnosti, na žalost, še vedno stvar predvsem zainteresiranih posameznikov, na množični ravni pa je zavedanje bolj odraz vpliva tujih filmov in televizijskih nadaljevank, kot pa dejanskega stanja (Sotlar, 2011:27).

Detektiv je oseba, ki nekaj odkriva ali razkriva. Beseda detektiv izhaja iz latinske besede detectio, ki pomeni odkrivati. Detektiv je posameznik, ki na zakonit način pridobiva podatke in dokazno gradivo, vse to analizira in v obliki informacije posreduje naročniku (Dvoršak, 2002). Večina detektivov se specializira za določena področja preiskovanja, kot so računalniško forenzične preiskave (zaščita dokumentov, povrnitev, analiziranje in predstavitev izbrisanih podatkov), za pravne preiskave (nudenje pomoči v kazenskih in civilnih zadevah), korporativni detektivi pa opravljajo notranje preiskave (zloraba drog, alkohola na delovnem mestu, tatvine, zloraba poslovnih skrivnosti) in zunanje preiskave (gospodarsko vohunjenje, vdori v računalniški sistem, sklenitev škodljivih pogodb) (Veljnović v Trivunovič, 2012).

Storitev, ki jo zagotavlja detektiv, je predvsem obveščanje naročnika o pomembnih dejstvih, odpravljanje materialnega oškodovanja in pomoč pri zaščiti in uveljavljanju pravic. Kot izdelek detektiva se lahko šteje le pisno poročilo, fotografija ali video posnetek, saj gre za tipično storitveno dejavnost (Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, 2008).

Detektivska dejavnost je v Republiki Sloveniji urejena z Zakonom o detektivski dejavnosti (ZDD-1) (2011). Prvi Zakon, ki je reguliral detektivsko dejavnost je bil sprejet leta 1994. Trenutno je v Sloveniji 83 detektivov z veljavno licenco in 7 detektivskih družb (Detektivska zbornica Republike Slovenije, 2012).

Po ZDD-1 je detektivska dejavnost zbiranje, obdelava, posredovanje podatkov in informacij ter svetovanje na področju preprečevanja kaznivih ravnanj, ki ga za naročnikove potrebe opravlja po tem zakonu detektiv, ki ima izdano licenco in izpolnjuje pogoje v skladu s tem zakonom. Gre torej za gospodarsko storitev, kjer se zbira in posreduje informacije na področjih, ki so opredeljena v 9. členu Zakona o detektivski dejavnosti (2011).

Leta 2011 je bil sprejet nov Zakon o detektivski dejavnosti, ki za detektive pomeni bistveno izboljšavo na področju upravičenj detektiva, in sicer osebno zaznavo in uporabo tehničnih sredstev pri opravljanju dela. Kot pozitivno spremembo detektivi ocenjujejo tudi obvezno usposabljanje in izpopolnjevanje pred pristopom k detektivskim izpitu. Pred izdajo licence je predpisano varnostno preverjanje, prav tako pa so natančno opredeljeni varnostni zadržki za izdajo licence. Delovno področje detektivov je v primerjavi s prejšnjim zakonom natančneje opredeljeno (Škrabar, Trivunovid in Požru, 2011).

3.1.1    Področja detektivskega dela

Detektivovo delovno področje opredeljuje 26. člen ZDD-1, ki določa, da lahko detektiv opravlja dejavnosti na področjih, ki so določena z Zakonom o detektivski dejavnosti.

Detektiv pridobiva informacije o (26. člen ZDD-1):

–          osebah, ki so pogrešane ali skrite in o povzročiteljih premoženjskih in nepremoženjskih škod,

–          anonimnih pisanjih – o piscih in pošiljateljih anonimnih pisanj,

–          dolžnikih in njihovem premoženju,

–          predmetih, ki so pogrešani ali izgubljeni,

–          dokaznem gradivu in dejstvih, potrebnih za zavarovanje ali dokazovanje pravic in upravičenj stranke pred sodišči, drugimi pravosodnimi organi in drugimi organi oziroma organizacijami, ki v postopkih odločajo o teh pravicah,

–          spoštovanju konkurenčne prepovedi in konkurenčne klavzule,

–          uspešnosti in poslovnosti poslovnih subjektov,

–          kaznivih dejanjih, ki se preganjajo na zasebno tožbo ter o njihovih storilcih,

–          zlorabah pravice do zadržanosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, zlorabah uveljavljanja pravice do povračila stroškov prevoza na delo in z dela, dela pod vplivom alkohola ali prepovedanih drog ter o drugih disciplinskih kršitvah in kršilcih.

Detektiv vroča pisemske in druge pošiljke naslovnikom, svetuje fizičnim in pravnim osebam na področju preprečevanja kaznivih ravnanj, načrtuje in izvaja zaščito poslovnih skrivnosti, informacijskih sistemov, ekonomskih in osebnih podatkov in informacij, ter opravlja upravičenja, ki so mu podeljena z drugimi zakoni.

Detektiv lahko za fizične in pravne osebe opravlja svetovalne naloge na področju preprečevanja kaznivih dejanj ter drugih škodljivih ravnanj. To velja za (Detektivska zbornica Republike Slovenije, 2012):

–          vse vrste civilnih sporov (odškodninski, lastninski, posestni, delovni, zakonski, družinski itd.),

–          zasebne tožbe za kazniva dejanja zoper čast in dobro ime (razžalitev, obrekovanje, opravljanje itd.),

–          izvršilne postopke (preverjanje možnosti izvršbe).

Glavna področja detektivskega dela so (Razdrih v Bizjak, 2008):

–          izvršilni postopki (izvensodne poravnave, izterjave dolgov v izvršilnih postopkih, rubeži in izvršilne prodaje),

–          delovno pravni postopki (kontrole bolniške odsotnosti in ugotavljanje disciplinskih kršitev in alkoholiziranosti ter notranje kontrole v delovnih okoljih, postopki ob inšpekcijskih pregledih),

–          družinsko pravo (razveze, delitve premoženja, preživnine, skrbništvo nad otroci),

–          civilno pravni postopki (zbiranje dokazov in okoliščin v sodnih postopkih),

–           protiprislušni pregledi prostorov in telefonskih aparatov ter vozil,

–           iskanje, zavarovanje in dokumentiranje sledi in dokazne kriminalistične fotografije,

–          ugotavljanje dejanskega stanja in dejstev s pomočjo poligrafa,

–          preiskovanje prometnih nesreč in prometnih prekrškov ter drugih škodnih dogodkov za odškodninske postopke, in

–           izvajanje upravnih postopkov.

Večina detektivov opravlja naloge na področju izvršilnega postopka, in sicer največjo pozornost posvečajo zbiranju in preverjanju podatkov o bivališču in izvršilnih sredstvih dolžnika in poslovnih podatkov gospodarskih subjektov, ki so dolžniki, najmanj pa so aktivni na področju dokaznega postopka v pravdnem postopku v primeru pritožbe na sklep o izvršbi (Bizjak, 2011). Detektiv je pri svojem delu zavezan k molčečnosti in informacije, ki jih pridobi za stranko, so zavarovane kot poslovna skrivnost oziroma tajnost (Bizjak, 2008).

3.2       Družinsko pravo

Družinsko pravo v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (2004) ureja razmerja zakonske zveze, zunajzakonske skupnosti, pravice in obveznosti roditeljev do otrok, pravice in obveznosti otrok do svojih roditeljev, razmerja skrbništva in razmerja posvojitev. Postopke v zakonskih sporih ter sporih iz razmerja med roditelji in otroki pa ureja Zakon o pravdnem postopku (Dolenec, 2012).

3.3       Pravica do preživljanja

Ustava Republike Slovenije (1991) v 54. členu določa, da imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica in dolžnost staršem se lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. S to določbo je dan ustavni temelj tako imenovani roditeljski pravici, ki jo po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih sestavljajo pravice in dolžnosti staršev, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojih otrok (Geč –Korošec in Kraljić, 2000).

Pravico do preživljanja ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-UPB-1, 2004). Zakon določa, kdo so upravičenci, ter kdo zavezanci. Torej gre za zakonsko pravico in dolžnost.

Upravičenci do preživnine pa niso samo otroci, lahko je na primer pod določenimi pogoji upravičenec tudi zakonec, ki nima sredstev za življenje, zato od drugega zakonca zahteva preživnino. Upravičencev za preživnino je torej več, v tej diplomski nalogi pa se bomo osredotočili zgolj na pravico otrok do preživnine.

ZZZDR določa, da so roditelji dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere potrebne za otrokov razvoj do polnoletnosti, če se redno šolajo pa najdlje do dopolnjenega šestindvajsetega leta starosti.

Za starše velja dolžnost preživljanja otrok, tudi če ne živijo skupaj z otrokom, tudi če nimajo stikov z otrokom in celo, če jim je bila roditeljska pravica odvzeta. Če je enemu od staršev odvzeta roditeljska pravica, odvzem nima za posledico prenehanja dolžnosti preživljanja. Odpoved pravici do preživnine nima pravnega učinka (Rep, 2012).

3.3.1   Določitev in izterjava preživnin

Plačevanje in višina preživninske obveznosti se določi na sodišču. Določi se lahko na podlagi sporazumnega dogovora ali pa s tožbo.

Po 129. členu ZZZDR se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca. Pri odmeri preživnine za otroka mora sodišče upoštevati otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. Preživnina mora zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka (129. a člen ZZZDR). Preživnina se določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od trenutka, ko je bila vložena tožba za preživnino (131.c člen ZZZDR) (Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in Ministrstvo za pravosodje,2010).

Postopek določitve preživninske obveznosti (Sporazum, tožba, 2012):

–          Sporazumna določitev višine preživninske obveznosti

Roditelja se sama dogovorita o plačevanju in višini preživninske obveznosti. V primeru, ko se roditelja o preživljanju skupnih otrok ne moreta sporazumeti, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo. Če roditelja s pomočjo CSD dosežeta sporazum, potem sodišče v nepravdnem postopku izda sodni sklep. Če se roditelja tudi ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumeta o preživljanju otrok, odloči o tem sodišče na zahtevo enega ali obeh roditeljev. Zahtevi roditelja mora biti priloženo dokazilo pristojnega centra za socialno delo, da sta se roditelja ob njegovi pomoči poskušala sporazumeti o preživljanju otrok. Preden sodišče odloči, mora glede otrokove koristi pridobiti mnenje centra za socialno delo.

–          Tožba za določitev preživninske obveznosti

V primeru, da se roditelja ne moreta sporazumeti o plačevanju in o višini preživninske obveznosti, lahko eden ali drugi vloži tožbo pri pristojnem okrožnem sodišču. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerah določa, da se preživnina določi po potrebah upravičenca in zmožnostih zavezanca. To pomeni, da se preživnina določa vsakokrat na podlagi specifičnih dejstev posameznega primera. Pri presoji zmožnosti roditeljev se ne upošteva zgolj njihovo dejansko materialno stanje, pač pa tudi njihova sposobnost, da si najdejo dodatne vire zaslužka. Tako lahko sodišče otroku dosodi relativno visoko preživnino, tudi če je gmotni položaj roditelja, ki jo je zavezan plačevati, slab, če sodišče oceni, da bi si lahko poiskal dodatne vire za izboljšanje gmotnega položaja.

V primeru neplačevanja preživninskih obveznosti ima upravičenec, ki ima s sodno odločbo oz. drugim pravnim aktom določeno preživnino in je kljub temu ne prejme od preživninskega zavezanca na voljo več postopkov s katerimi lahko izterja dolg, ki mu pripada (V primeru neplačevanja, 2012):

–          predlog za izvršbo je namenjen upniku –roditelju otroka, ki želi od dolžnika -drugega roditelja otroka oziroma zavezanca za plačilo preživnine doseči plačilo preživnine, določene na podlagi sodne odločbe ali sodne poravnave. Sklep o izvršbi izda krajevno pristojno okrajno sodišče na podlagi tega predloga za izvršbo. Postopek temelji na Zakonu o izvršbi in zavarovanju (2008).

–          če so bili podani razlogi za sum storitve kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, lahko oškodovanec oziroma upnik poda tudi kazensko ovadbo na policiji oziroma tožilstvu po kazenskem zakoniku. Sprožita se lahko oba postopka hkrati, tako izvršilni kot kazenski. V vmesnem času pa se lahko vloži zahtevek za nadomestilo iz Jamstvenega in preživninskega sklada.

3.3.2   Nadomestilo preživninske obveznosti iz preživninskega sklada

Če eden od roditeljev ne skrbi več za preživljanje otroka, je z Zakonom o jamstvenem skladu Republike Slovenije (2006) urejeno tudi izplačevanje nadomestil ob izpolnjenih zakonskih pogojih (Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, 2012).

Do izplačila nadomestila preživnine je po 21a členu Zakona o jamstvenem skladu Republike Slovenije (ZJSRS-UPB2, 2006) upravičen tisti otrok:

–          ki mu je s pravnomočno sodbo ali začasno odredbo sodišča oziroma z dogovorom pri centru za socialno delo določena preživnina, ki jo zavezanec ne plačuje,

–          ki je državljan Republike Slovenije in ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji,

–          ki je tujec in ima stalno bivališče v Republiki Sloveniji, če je tako odločeno z meddržavnim sporazumom ali ob pogoju vzajemnosti,

–          ki še ni star 18 let.

Preživninski zavezanec ne plačuje preživnine, če ta ni plačana zaporedoma tri mesece oziroma, če jo plačuje neredno. To pomeni, da v zadnjih dvanajstih mesecih dolguje vsaj tri povprečne mesečne preživnine (Jamstveni in preživninski sklad RS, 2012). Pravica do izplačila nadomestila preživnine traja do dopolnjenega 15. leta starosti oziroma do 18. leta, če otrok ni v delovnem razmerju.

Po podatkih, s katerimi razpolaga Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je v Republiki Sloveniji preživnina določena približno 47.000 (mladoletnim) otrokom, Javni jamstveni in preživninski sklad Republike Slovenije pa vsak mesec izplača nadomestilo preživnine več kot 3.000 otrokom. Podatki torej kažejo, da vsaj 6% preživninskih zavezancev svojih preživninskih obveznosti ne izpolnjuje (Še učinkoviteje do preživnin, 2012). Po zadnjih podatkih je Preživninski sklad Republike Slovenije za julij 2012 izplačal nadomestilo preživnine 3641 otrokom v skupni vrednosti 291.406,20€, kar povprečno znaša 80,03€ na otroka.

Tabela 1: Izplačila nadomestil preživnin med leti 2008 in 2012 (Vir: Jamstveni in preživninski sklad Republike Slovenije, 2012)

Število otrok

Skupna vrednost izplačanega v €

Povprečna vrednost v € na otroka

Julij 2012

3641

291.406,20

80,03

Julij 2011

3451

273.816,85

79,34

Julij 2010

3252

247.811,78

76,20

Julij 2009

3058

233.159,06

76,25

Julij 2008

3033

229.941,33

74,49

Trenutno je po podatkih preživninskega sklada aktivnih okoli 7000 izvršb, od leta 2011 do leta 2012 pa se je število otrok, ki jim izplačujejo preživnine, povečalo za več kot pet odstotkov, pri čemer je obseg izplačanih sredstev narasel za več kot šest odstotkov. V letu 2011je tako preživninski sklad izplačal nadomestilo preživnine v skupni višini 3.283.159,67 evrov. Od ustanovitve leta 1999 do danes pa je izplačal za več kot 27,6 milijonov evrov nadomestil preživnin, medtem ko je od dolžnikov izterjal le 7,5 milijona.

3.3.3   Kaznivo dejanje neplačevanja preživnine

Namesto kaznivega dejanja neplačevanje preživnine iz 98. člena Kazenskega Zakonika SRS je Kazenski Zakonik RS leta 1994 v 203. členu uvedel kaznivo dejanje izmikanja plačevanju preživnine. V primerjavi z 98. členom Kazenskega zakonika SRS je bilo besedilo kaznivega dejana obogateno oziroma razširjeno, tako da je zajelo tudi zakonsko podlago preživninske obveznosti ter obveznost preživninskega dogovora, ki je bil sklenjen pred katerim drugim organom, kateremu se priznava pristojnost za preživninske zadeve, na primer pri centru za socialno delo in notarju (Geč- Korošec et al., 2000).

Da se dolžnik izmika poravnavanju preživninskih obveznosti pa je bilo izredno težko dokazati. Dokazati se je moralo, da dolžnik ravna z direktnim naklepom, ko noče poravnati preživninskih obveznosti oziroma se izmika, ter se zaveda protipravnosti svojega ravnanja. Izmikanje poravnavanja preživninskih obveznosti se kaže v naslednjih oblikah: storilec se namenoma ne zaposli, ne sprejme ponujenega dela, menjava zaposlitve, odpove pogodbo o zaposlitvi, nasprotuje plačevanju preživnine in podobno.

Leta 2004 so s spremembo Kazenskega zakonika (KZ) znova spremenili 203. člen, ki se sedaj glasi Kaznivo dejanje neplačevanje preživnine. Tudi vsebinsko se je ta člen v primerjavi s tistim iz leta 1994 spremenil tako, da v prvem odstavku 203. člena določa, da kdor ne daje preživnine za osebo, ki jo je po zakonu dolžan preživljati in za katero je višina njegove preživninske obveznosti določena z izvršilnim naslovom, čeprav bi to zmogel, se kaznuje z zaporom do enega leta. Višina sankcije je ostala nespremenjena, med tem ko se je v primerjavi z Kazenskim zakonikom iz leta 1994 besedilo bistveno spremenilo. Dodal pa se je tudi 2. odstavek, ki določa, da če je zaradi dejanja iz prejšnjega odstavka ogroženo ali bi lahko bilo ogroženo preživljanje upravičenca ali če se storilec izmika dajati preživnino, se kaznuje z zaporom do treh let. Tretji odstavek tega člena pa je ostal po pomenu nespremenjen in določa, da v kolikor sodišče izreče pogojno obsodbo, lahko naloži storilcu dejanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena, da mora redno plačevati preživnino, lahko pa tudi, da mora poravnati zaostalo preživnino ali druge prisojene obveznosti, nastale s preživljanjem.

Do novih sprememb tega člena je prišlo tudi leta 2008 s spremembo Kazenskega zakonika. Vsebinsko je ta člen ostal enak, le da je po novem Kazenskem zakoniku (KZ-1) iz leta 2008 neplačevanje preživnine opredeljeno v 194. členu tega zakonika.

 

 

4    Analiza izterjave preživnin

Trajanje postopka izterjave preživnin je odvisno od sredstva izvršbe, od razpoložljivih sredstev dolžnika ter vlaganja pravnih sredstev. Velikokrat so zadeve zaradi izterjave preživnine neuspešne, ker dolžniki nimajo premoženja. Sodišča pri izvršiteljih tudi večkrat urgirajo, a so večinoma neuspešna (Analiza izterjave preživnin, 2009).

4.1       Primerjava reševanja preživninskih zadev na sodiščih med letoma 2008 in 2011

Menimo, da je poleg drugih stalnih dejavnikov (nesporazumi o plačevanju in višini preživninskih obveznosti, izmikanje plačevanju) na dvig števila neplačanih preživnin zadnja leta vplivala tudi gospodarska kriza in njene posledice. Kar lahko za sodišča pomeni več prejetih preživninskih zadev, in manj rešenih zadev. To smo z analizo prejetih zadev na sodiščih tudi preverili.

–          Reševanje preživninskih zadev na okrajnih sodiščih v letu 2008

Podatki zajemajo število prejetih, rešenih in nerešenih zadev, in sicer le tistih, ki so bile hkrati prejete in rešene v letu 2008 oziroma so bile v letu 2008 prejete ter so v istem letu ostale nerešene.

Skupaj je bilo po podatkih okrajnih sodišč v letu 2008 prijetih 2347 zadev zaradi izterjave preživnine. Od tega je bilo istega leta rešenih 1459 (62,2%), nerešenih pa je ostalo 888 (37,8%) zadev (Analiza izterjave preživnin za leto 2011 ter primerjava med letoma 2008 in 2011, 2012).

Iz teh podatkov izhaja, da so okrajna sodišča iz naslova izterjatve preživnin v času do enega meseca rešila 25,9% vseh zadev, 35,6% je bilo rešenih v obdobju med enim in tremi meseci, 24,1% v obdobju med tremi in šestimi mesci, 6% v obdobju med šestimi in devetimi meseci in 8,4% v obdobju med devetimi meseci in enim letom (Analiza izterjave preživnin, 2009).

–          Reševanje preživninskih zadev na okrajnih sodiščih v letu 2011

Okrajna sodišča so v letu 2011 v reševanje prejela 2591 zadev zaradi izterjave preživnin, od katerih so v istem letu rešila 1207 zadev, oziroma 46,6 odstotka vseh zadev, nerešenih pa je ostalo 1384 zadev, kar pomeni 53,4 odstotka.

Primerjava gibanja in reševanja preživninskih zadev na okrajnih sodiščih med letoma 2008 in 2011 pokaže, da so okrajna sodišča v letu 2011 v reševanje prejela skupaj 10,4% več zadev kot v letu 2008, pri čemer se je število rešenih preživninskih zadev zmanjšalo za 17,3% ( Analiza izterjave preživnin za leto 2011, 2012).

–          Reševanje preživninskih zadev na višjih sodiščih v letu 2008

Podatki zajemajo število prejetih, rešenih in nerešenih zadev, in sicer le tistih, ki so bile hkrati prejete in rešene v letu 2008 oziroma so bile v letu 2008 prejete ter so v istem letu ostale nerešene.

Vsa višja sodišča so tekoče reševala preživninske zadeve. Nobeno sodišče ni imelo nerešene zadeve, ki jih je leta 2008 prejelo z naslova izterjevanja preživnin. Skupaj je bilo tako 227 prejetih zadev in prav toliko tudi rešenih.

Iz podatkov izhaja, da so višja sodišča z naslova izterjave preživnin v letu 2008 v času do treh mesecev od takrat, ko je zadeva pripadla na sodišče, rešila 80 % vseh prejetih zadev. Nobene zadeve niso reševali dlje od devetih mesecev, pri čemer je bilo v obdobju med tremi in šestimi meseci rešenih 15 %, v obdobju med šestim in devetim mesecem pa le 5 % vseh zadev (Analiza izterjave preživnin, 2009).

–          Reševanje preživninskih zadev na višjih sodiščih v letu 2011

Višja sodišča so leta 2011 prejela 143 zadev zaradi izterjave preživnin, od katerih so v istem letu rešila 105 zadev, oziroma 73,4% vseh zadev, nerešenih pa je ostalo 38 zadev, kar pomeni 26,6%.

Primerjava gibanja in reševanja preživninskih zadev na višjih sodiščih med letoma 2008 in 2011 pokaže, da so višja sodišča v letu 2011 v reševanje prejela skupaj 37% manj zadev kot v letu 2008. Ob tem se je zmanjšalo tudi število vseh rešenih preživninskih zadev, in sicer za 53,7%, saj so v letu 2008 višja sodišča preživninske zadeve reševala tekoče, v letu 2011 pa so rešila le 73,4 odstotkov od vseh v tem letu prejetih zadev (Analiza izterjave preživnin za leto 2011, 2012).

4.2       Akt s katerim je določena preživnina

Po statističnih podatkih Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve je razvidno, da močno pada število preživnin določenih na Centru za socialno delo, rahlo pa tudi število določenih preživnin preko sodbe o določitvi preživnine. Strmo narašča število preživnin določenih preko sodne poravnave ter v obliki izvršljivega notarskega zapisa.

Tabela 2: Primerjava števila preživnin glede na akt, s katerim se določa (Vir Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, 2012)

Akt s katerim je določena preživnina

Število preživnin

Januar 2008

Junij 2010

Januar 2012

Dogovor na Centru za socialno delo

22.601

18.189

16.563

Sodna poravnava

13.312

25.492

30.671

Sodba o določitvi preživnine

20.884

19.118

18.557

Izvršljivi notarski zapis

521

1.356

1.755

Skupaj

57.309

64.155

67.546

Iz podatkov za januar 2012 je razvidno, da je največ preživnin določenih na podlagi sodne poravnave, nekaj manj jih je določenih na podlagi sodne odločitve o preživnini, sledi dogovor na centru za socialno delo in najnižje število preživnin je dogovorjenih v obliki izvršljivega notarskega zapisa.

4.3       Prikaz ureditve družinske zakonodaje v drugih pravnih sistemih

Kot je razvidno iz prejšnjega poglavja, je v Sloveniji pri razvezi zakonske skupnosti velik problem že sam dogovor med partnerjema v zvezi z vzdrževanjem otroka. Zato smo v tem poglavju opisali, kako je problematika vzdrževanja otrok urejena v nekaterih drugih državah Evropske unije.

V Nemčiji so roditelji za svoje otroke obvezani plačevati preživnino. Preživninski upravičenci so otroci, ki se niso sposobni preživljati sami. Roditeljska dolžnost preživljanja obstaja v okviru njihove zmogljivosti. Vendar morajo roditelji do otrok izpolnjevati obveznosti v večji meri, to pomeni, da je bistven dohodek, ki ga dosegajo in ne le razpoložljivi dohodek. Načeloma morajo roditelji sorazmerno plačevati preživnino za otroka, in sicer po zmožnostih zaslužka in premoženja. Preživljanje otroka zajema vse življenjske potrebe, vključno s stroški primerne izobrazbe (Plut, 2009). Če dolžnik v Nemčiji ne plača preživnine prostovoljno, je ena od možnosti prisilna izvršitev določene terjatve za preživnino. Vseeno je obveznost, ki je določena zavezancu, dodatno okrepljena z dejstvom, da se kršitev te obveznosti kaznuje v skladu s kazenskim pravom. Kdor krši preživninsko obveznost je lahko kaznovan z zaporno kaznijo do treh let ali denarno kaznijo. Če je zaporna kazen nujna, njena izvršitev pa je odložena, lahko sodišče od obsojenca zahteva izpolnitev preživninskih obveznosti. Sodišče prekliče odlog kazni, če obsojenec hudo ali nenehno krši takšen nalog in s tem povzroči skrb, da bo storil nadaljnja kazniva dejanja, zlasti kršitev preživninske obveznosti (Evropska komisija, 2007). Nemčija ima podoben sistem kot Slovenija, saj je naš Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih povzet po vzorcu nemškega Civilnega zakonika v družinskem poglavju.

Na Nizozemskem morata roditelja doseči dogovor o finančnih vidikih vzdrževanja za nadaljevanje skupnega izvajanja roditeljskih pravic. Sodnika lahko zaprosita, naj vključi ta dogovor v odredbo o razvezi. Če zakonca, ki se ločujeta, ne moreta doseči sporazuma, lahko o tem odloči sodnik in določi ustrezna pravila. Če so roditeljske pravice dodeljene le enemu od roditeljev, se lahko sodnika zaprosi, da določi preživnino, ki naj jo plačuje drugi od roditeljev. Načeloma pa se morata roditelja sama dogovoriti o plačilu preživnine. V primeru neizpolnjevanja obveznosti roditeljem nudi pomoč Nacionalna agencija za zbiranje preživnin (Landelijk Bureau Inning Onderhoudsbijdragen- LBIO) (Plut, 2009). LBIO lahko izterja preživnino ne glede na to, ali preživninski zavezanec zamuja s plačilom ali ne. Za to mora imeti dovoljenje preživninskega upravičenca ali preživninskega zavezanca. Če je treba, lahko za izterjavo preživnine uporabi prisilno izvršitev. Lahko na primer zarubi plačo, druge prejemke ali (ne)premično premoženje preživninskega zavezanca. Uporaba storitev LBIO pa ni brezplačna. V primeru zapadlih plačil mora preživninski zavezanec plačati LBIO stroške izterjave. LBIO določi tudi doplačilo za izterjavo. Preživninski zavezanec mora povrniti tudi stroške sodnega postopka in izvršitve (Evropska komisija, 2007).

V Angliji starši, ki ne živijo s svojimi otroki, plačujejo preživnino za otroka prek Agencije za nadzor preživnin (Child Support Agency). Gre za državno agencijo, ki določa preživnino v upravnem in ne sodnem postopku. Za izvršbo preživnin, v primeru da preživninski zavezanec ne plača preživnine prostovoljno, lahko sodišče naloži, da se plača neposredno sodišču oziroma sodišče naloži poseben način plačila, prav tako lahko izda sklep s prepovedjo razpolaganja z osebnimi prejemki ali izreče zaporno kazen (Evropska komisija, 2007). Pri preživninah za otroka, v primeru da zavezanec ne poravna svoje preživninske obveznosti za otroka, bo Agencija za nadzor preživnin ustrezno ukrepala, da zagotovi plačila preživnine za otroka, ki jih tisti od staršev dolguje. Agencija za nadzor preživnin ima veliko pooblastil, ki jih lahko uporabi. Med drugim lahko odtegne denar neposredno od dohodka (nalog za odtegljaj pri plači) ali vloži tožbo pri sodišču (izvršilni predlog). Če je potrebno, se lahko od sodišča v izrednih primerih zahteva, da tistemu zavezancu, ki ne poravna obveznosti, odvzame vozniško dovoljenje ali mu celo izreče zaporno kazen (Evropska komisija, 2007).

V Italiji sodišče določi prispevek za preživljanje, ki ga mora plačati tisti od staršev, ki mu ni bila dodeljena pravica do varstva in vzgoje otrok. Če zakonec ne preživlja otrok (tudi drugega zakonca), stori kaznivo dejanje v skladu s 570. členom Kazenskega zakonika. Zakon upravičencu omogoča, da vpiše sodno hipoteko ali zahteva rubež zakončevega premoženja, potrebnega za plačilo preživnine (Plut, 2009).

V Belgiji mora vsak od zakoncev v skladu s svojimi zmožnostmi prispevati k stroškom nastanitve, oskrbe, nadzora, izobraževanja in vzgoje otrok (203. člen Civilnega zakonika). Ta prispevek se plača v obliki preživnine, ki jo določi sodišče. Plačuje se do polnoletnosti otrok, če njihovo izobraževanje do takrat še ni končano, pa do zaključka šolanja (Plut, 2009). V primerih, ko zavezanec preživnine ne plača prostovoljno, lahko vlagatelj pridobi sklep za izvršbo, ter začne prisilno izterjavo. V nekaterih okoliščinah se lahko začne z rubežem premičnin in nepremičnin iz premoženja preživninskega zavezanca, ki ne izvaja odločbe o preživnini. Lahko se celo odredi zaustavitev izplačevanja vsot dolžniku, ki mu jih dolguje tretja oseba, na primer delodajalec preživninskega zavezanca. V nekaterih okoliščinah pa lahko vlagatelj za preživnino, ki še nima izkaza za izvršbo, sproži postopek, ki prepreči dolžniku, da bi razpolagal s svojim premoženjem v škodo vlagatelja, s čimer si bo zagotovil svoje pravice do bodoče izvršbe preživnine. Če vlagatelju za preživnino kljub uporabi teh sredstev ne uspe dobiti preživnine, se lahko obrne na Službo za preživninske zahtevke, ki deluje v okviru Javne službe za zvezne finance (Evropska komisija, 2007).

Dolžnost preživljanja na Švedskem velja za starše do svojih otrok in med zakonci. Starši so svojega otroka dolžni preživljati le do dopolnjenega 18. leta starosti, kasneje pa le, če se otrok šola. Reforma zakona o starševstvu iz leta 1979 je dolžnost staršev preživljati svojega otroka po 18. letu starosti omejila na šolanje do začetka višje šole. Tako se preživljanje otrok na Švedskem konča z otrokovo polnoletnostjo ali najkasneje z zaključkom gimnazije ali srednje šole. Za financiranje nadaljnjega študija ima otrok pravico izrabiti različne oblike državne pomoči (na primer državni kredit, ki ga začne odplačevati šele, ko se zaposli). V primerih ko preživninski zavezanec ne plačuje preživninskih obveznosti se sproži postopek izvršbe odločb o preživnini, ki ga obravnava uradnik službe za izvršbo (Evropska komisija, 2007).

 

 

5    Problemi in pomanjkljivosti pri izterjavi preživnin

Borba med starši za preživnino ni samo stvar, ki se tiče zakoncev, ki bi rada nagajala drug drugemu. Starši se morajo zavedati, da je njihova dolžnost poskrbeti za to, da bo imel njun otrok dostojno življenje. Za takšno življenje pa je v današnjem času potreben denar. Otroci zaradi sporov med starši ne bi smeli biti prikrajšani za normalno življenje, vendar pogosto so (Vrh, 2002).

Poznamo več razlogov, zakaj dolžnik ne poravna svojih preživninskih obveznosti do upnika. Pri tem je potrebno posebej poudariti, da je pravica do preživnine pravica otroka in v nadaljevanju postopka je tako tudi otrok upnik. Opisala bom najpogostejše izgovore, ko gre za neplačevanje preživninskih obveznosti, s katerimi se srečujejo organi pristojni za te zadeve (sodišča, centri za socialno delo, strokovnjaki z različnih področij) in pa tudi detektivi, ko zbirajo informacije in podatke o dokaznem gradivu in dejstvih, potrebnih za zavarovanje ali dokazovanje pravic in upravičenj strank.

5.1       Življenjski stil dolžnika

Organi, pristojni za izterjavo preživnin se vedno pogosteje srečujejo z dolžniki, ki zaradi svojega življenjskega stila ne morejo oziroma nočejo poplačati preživninskih obveznosti do svojih otrok. Najpogosteje gre za odvisnike od alkohola, srečujejo pa se prav tako z odvisniki od drog, iger na srečo in podobno. Vsem tem dolžnikom je skupno, da ves svoj denar namenijo le za potešitev odvisnosti, se pravi lastnih potreb.

V Sloveniji je pitje alkoholnih pijač zelo razširjeno, velikokrat pa je ta razvada tudi posledica razveze zakonske zveze. Alkoholiki se osebnostno spreminjajo, svoj denar namenijo le za alkohol, pitje in pivsko družbo. Dr. Ivanuša, vodja pisarne Svetovne zdravstvene organizacije, je obrazložil, da se alkoholizem lahko še okrepi, saj so v času gospodarske krize podani ugodni pogoji za širjenje te odvisnosti (Tamše, 2009). Natančnega števila, koliko alkoholikov imamo v Sloveniji ni, strokovnjaki pa ocenjujejo, da naj bi se številka gibala med 150 in 250 tisoč (Stojiljković, 2012).

B. Plut (osebni intervju, 13. 8. 2012) je ostra do zakonodaje glede kršitev alkoholikov. Pravi, da medtem, ko je RS poostrila kazni za prometne prekrške pod vplivom alkohola in drugih opojnih substanc, pa vse ostale kršitve zakonov tem ljudem spregleda, še več, največkrat jih celo »denarno nagradi« z dodelitvijo denarno-socialne pomoči, na Zavodih za zaposlovanje pa alkoholike prepišejo v evidenco »zaposlitveno oviranih« in jih prenesejo v obravnavo na Centre za socialno delo.

5.2       Delo na črno

Po prvem odstavku 3. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (2006) se za delo na črno šteje opravljanje dejavnosti oziroma dela v naslednjih primerih:

–      če pravna oseba opravlja dejavnost, ki je nima vpisane v sodni register, oziroma opravlja dejavnost, ki je nima določene v temeljnem aktu, ali če nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje registrirane ali v temeljnem aktu določene dejavnosti,

–       če podjetnik opravlja dejavnost, katere nima vpisane v ustrezen register, ali če nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje registrirane dejavnosti,

–       če pravna oseba ali podjetnik opravlja dejavnost kljub začasni prepovedi opravljanja dejavnosti,

–       če tuje podjetje ne opravlja dejavnosti v Republiki Sloveniji prek podružnic ali opravlja dejavnost brez ustreznega dovoljenja,

–      če posameznik opravlja dejavnost oziroma delo in ni vpisan ali priglašen kot to določa ta ali drugi zakoni.

Opravljanje dela na črno je prepovedano, a ga je v praksi izredno težko dokazati. Na raznih forumih se vedno znova pojavljajo zgodbe o tem da eden izmed roditeljev, načeloma je to oče, ne plačuje preživnine, ter se na sodišču sklicuje na brezposelnost, upnik pa ne more dokazati, da dolžnik dela na črno. Običajno se delo na črno dokaže v kazenskem postopku zaradi izmikanja plačevanja preživnine, ali samega neplačevanja preživnine, saj oškodovanca v tem postopku »ščiti« pregon po uradni dolžnosti, kar pomeni, da poizvedbe opravljajo tudi policisti na podlagi usmeritev tožilstva.

Detektivu je po zakonu dovoljeno zbiranje in posredovanje podatkov in informacij o dokaznem gradivu in dejstvih, potrebnih za zavarovanje ali dokazovanje pravic in upravičenj stranke pred sodišči, drugimi pravosodnimi organi in drugimi organi oziroma organizacijami, ki v postopkih določajo o teh pravicah. Kar pomeni, da lahko detektiv za naročnika, kateremu dolžnik ne poravnava preživninskih obveznosti, zbere vse informacije in podatke glede dela na črno. Upnik pa se lahko kasneje na podlagi poročila detektiva odloči za nadaljevanje postopka (N. Bizjak in B. Škrabar [osebni intervju, 13. 8. 2012]).

Detektiv mora pri zbiranju dokazov na terenu paziti, da ne poseže v zasebnost posameznika, oziroma krši zakonodaje, saj bi s tem izničil vrednost zbranega dokaznega gradiva. Zakon dovoljuje detektivu, da pridobiva podatke od ljudi, o katerih jih zbira, ter od drugih oseb, ki so jih pripravljene dati prostovoljno. Nekdanje partnerice in sosedje so običajno pripravljeni povedati vse o osebi, po kateri se sprašuje. Po mnenju Dvorška (2002) mora detektiv le ubrati pravi pristop in znati zastaviti prava vprašanja. Na ta način se lahko hitro pridobi informacije o tem, kje naj bi dolžnik opravljal delo na črno, kar je bistvenega pomena za nadaljnji postopek, ko detektiv zbira konkretne dokaze.

Kadar detektiv opazuje in naredi slikovno gradivo le v javnih prostorih ali iz javnih prostorov, kjer ne posega v zasebnost posameznika in pri tem posameznika ne moti, praviloma ne krši pozitivnih predpisov. Seveda pa je bistvenega pomena načrtovanje pravega časa za izvedbo naloge v soodvisnosti od ostalih okoliščin, ki vplivajo na izvedbo naloge (Bizjak, 2008).

Za neposreden nadzor dela na črno so po 13. členu Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno pristojni Tržni inšpektorat, Inšpektorat RS za delo, Prometni inšpektorat RS in Davčna uprava RS.

Podatki Društva Ostržek pokažejo, da posebnega nadzora nad neplačniki preživnine ne izvaja niti Jamstveni in preživninski sklad (JJPS), ki izplačuje nadomestilo preživnine, saj so iz JJPS Društvu Ostržek odgovorili, da Inšpektorata še niso nikoli zaprosili za kontrolo, katerega od približno 4000 zavezancev, katerim sklad izplačuje preživnino (B. Plut [osebni intervju, 13. 8. 2012]).

5.3       Avtomobili na lizing

Lizing je zakup nepremičnine ali premičnine, ki lahko preide v last zakupnika po plačilu zakupnine. Lizing je posebna oblika financiranja nakupa, pri katerem lizingodajalec kupi predmet lizinga po izbiri lizingojemalca in mu ga da v uporabo. Leasingojemalec tako postane dejanski lastnik predmeta šele po plačilu vseh obveznosti do lizingodajalca (Borza posojil, 2012).

Iz detektivske prakse je znano, da ima večina dolžnikov svoj avtomobil na lizing, ki je praviloma srednjega (lahko tudi višjega) cenovnega razreda (N. Bizjak in B. Škrabar [osebni intervju, 13. 8. 2012]).

Dolžniki se za lizing odločijo zato, ker postanejo lastniki predmeta, v tem primeru avtomobila šele, ko odplačajo celoten znesek predmeta, ki je določen v pogodbi. Tako v tej dobi odplačevanja lizinga niso lastniki avtomobila in jim ga ni mogoče izterjati za poplačilo dolga.

Lizingodajalec je pred sklenitvijo financiranja dolžan obvezno oceniti kreditno sposobnost potrošnika, na podlagi 8. člena Zakona o potrošniških kreditih (2010). Med drugimi se kreditna sposobnost potrošnika dokazuje na podlagi informacij o njegovih prejemkih oz. njegovem premoženjskem stanju (npr. podatki o zaposlitvi: zadnje tri plačilne liste,…). Lizingodajalci načeloma podatke o premoženju stranke pridobivajo, ko stranka preneha z odplačevanjem in sledi razdor pogodbe in je posledično izdan pravnomočen sklep o izvršbi. Na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi lahko lizingodajalec zbira: podatke o nepremičninah, zaposlitvi, transakcijskih računih in podobno. Lizingodajalci lahko podatke zbirajo skladno z Zakonom o varstvu osebnih podatkov, Zakonom o potrošniških kreditih, Zakonom o varstvu potrošnikov, Zakonom o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, pogodbo o financiranju ter splošnimi pogoji, ki so sestavni del pogodbe. Lizing ni normiran, zato so pri izpolnjevanju določb vezani na različne zakone in izoblikovano prakso na tem področju.

Dokumenti, ki jih morajo fizične osebe priložiti ob sklenitvi lizing pogodbe v eni izmed lizing hiš (Summit leasing & credit, 2012):

– izpolnjena vloga za odobritev financiranja,

– osebni dokument,

– davčno številko,

– predračun,

– dokazila o vaših osebnih prejemkih,

– veljavno vozniško dovoljenje.

Lizing hiše torej od lizingojemalca zahtevajo zgolj dokazila o njegovih prejemkih, kar bi bilo potrebno zakonsko spremeniti tako, da bi lizing hiše morale zahtevati tudi potrdilo, da ima lizingojemalec poravnane tudi vse obveznosti, ali pa bi dobile pooblastilo da lahko podatke preverijo. Lizingojemalec, ki ni poravnal svojih preživninskih obveznosti v tem primeru ne bi mogel pridobiti lizinga. V primeru, da lizing hiše lizing vseeno odobrijo, kljub temu da že predhodno lizingojemalec ni poravnaval preživninskih obveznosti, pa bi se po zakonu moral predmet lizing pogodbe rubiti lizing hiši, ki bi lahko kasneje stroške terjala od lizingojemalca.

5.4       Najem kredita

Podobno kot pri lizing pogodbi je tudi pri kreditni pogodbi. Kreditodajalci zahtevajo le podatke o plačilni sposobnosti in ne zahtevajo od kreditojemalcev potrdila o poravnanih obveznostih, kar zaplete izterjavo preživnin. Mlakarjeva (2010) je v članku zapisala, da je najem kredita eden izmed tipičnih izgovorov neplačnikov preživnin. Dolžniki se plačevanju preživnine skušajo izogniti tako, da vzamejo velik kredit in jim za preživetje ostane samo še z zakonom določen del plače. Upnik mora čakati, da se kredit odplača in se plača sprosti, da lahko izterja svoj dolg.

Predsednica društva Ostržek, Boža Plut (osebni intervju, 13. 8. 2012) predlaga, da se v Zakon o potrošniških kreditih doda člen, v katerem bi kreditodajalci morali preveriti ali kreditojemalec redno poravnava preživninske obveznosti. V nasprotnem primeru kreditodajalec ne bi smel skleniti kreditne pogodbe z dolžnikom.

5.5       Dolžniki skrijejo svoje premoženje

V praksi je zaslediti več različnih načinov skrivanja premoženja dolžnikov, da bi se izognili plačevanju preživnine oziroma, da bi jim sodišče določilo nižjo preživnino. Največkrat gre v teh primerih za dolžnike, ki so samostojni podjetniki, obrtniki, kmetovalci.

Samozaposleni zavezanci, ki se izogibajo plačevanju preživnine, najpogosteje premoženje (hiša, avtomobil, in podobno) prepišejo na drugo osebo, največkrat na sedanjo zunajzakonsko partnerico/partnerja, starše ali kakšnega sorodnika, sebi pa nakazujejo le minimalno osnovo za prispevke. Na tak način se izognejo plačevanju preživnine, ki bi jo lahko plačevali. Običajno tak roditelj plačuje minimalno preživnino, sam pa se vozi v avtomobilih srednjega ali višjega cenovnega razreda, zaposluje delavce na črno, hodi na počitnice itd. (B. Plut, [osebni intervju, 13. 8. 2012]). Takšnih primerov je zaslediti še več. Obrtniki poslujejo na črno, podjetniki si ne izplačujejo dohodkov v svojem podjetju, so zgolj lastniki, ne pa zaposleni.

V primeru, da dolžnik živi na kmetiji, ki je še v lasti njegovih staršev, se običajno izgovarja na to, da starši vso kmetijo in stroje upravljajo sami, on pa samo živi pri njih. Problem se v takšnih primerih pojavlja tudi, ko pride do rubeža. Ker dolžnik ni lastnik strojev in se izgovarja na to, da jih uporabljajo njegovi starši jih je nemogoče rubiti, pa tudi če so starši zaradi starosti nezmožni opravljati takšna dela (Plut v Hočevar, 2012).

Prav v teh primerih bi bil lahko poseben organ za izvršbo preživnin, s katerimi bi sodelovali detektivi, ki bi ugotavljali dejansko stanje tistih, ki so uradno nesposobni plačevati preživnino, še posebej uspešen in nujno potreben.

5.6       Neplačevanje zaradi nesoglasij med staršema

Dva najpogostejša stavka, ko gre za neplačevanje preživnine zgolj zaradi nesoglasij med staršema sta (običajno je neplačnik oče):

–      preživnine ne bom poravnal, ker mi mati ne dovoli videti svojega otroka, oziroma ker nimam stika z otrokom,

–      preživnine ne plačujem, ker bi mati ves nakazan denar porabila zase

5.6.1   Nagajanje med roditeljema z osebnimi stiki do otrok

Velikokrat je neplačevanje preživnine povezano tudi z nagajanji z osebnimi stiki med roditeljema, tako da eden izmed roditeljev otroku onemogoči stik z drugim, ali pa roditelj sam zavrača stike z otrokom. Dolžnik misli, da se bo na tak način maščeval drugemu roditelj, a dejansko škoduje le svojemu otroku. Nagajanje s stiki po mnenju Žarkijeve (2009) iz društva Starševstvo plus lahko poteka na več načinov:

–      eden izmed načinov onemogočanja stikov je fizično preprečevanje otroku, da bi šel k drugemu roditelju, ki se manifestira bodisi tako, da se otroka tik pred uro, ko naj bi se dobil z drugim roditeljem, odpelje drugam ali pošlje kam na obisk ali se ga, če je majhen, preprosto da spat.

–      drugi pogost način je »pranje možganov«, ki se dostikrat izvaja v obeh smereh, kar pomeni, da roditelja otroku govorita najslabše in najgrše stvari drug o drugem, bodisi resnične ali lažne.

–      tretji zelo pogost način je, da roditelj, ki ima stike, nanje preprosto pozablja ali jih prestavlja ali se zadnji trenutek premisli in jih odpove.

–      četrti način pa je, da roditelj, ki ima stike, le te odbija in jih noče imeti ter se posledično od otroka popolnoma distancira. Ker z njim nima nič, se zanj tudi ne čuti dolžnega plačevati preživnine.

V vseh teh primerih pa je jasno otrok tisti, ki najbolj trpi, ki ne razume kaj roditelji počnejo in zakaj. Ali pa se, če je starejši, zaveda dogajanja okoli sebe, ki ga seveda boli (Žarki, 2009). Kot je v enem izmed intervjujev povedala Nussdorferjeva (Lorenčič, 2003), bi morali biti tako stiki kot preživnina urejeni. Otrok je še najmanj kriv, če se roditelji niso razumeli in so se razšli, zdaj pa pogojujejo njegovo preživljanje z videvanjem otroka. Otrok ima pravico do stikov z obema roditeljema in oba sta ga dolžna preživljati.

5.6.2   Denar ni namenjen otroku

Včasih se oče izgovarja, da materi ne bo plačeval preživnine za otroke, ker denar porabi zase in ne za otroka, in da bo raje dal denar na njegov varčevalni račun, ali otroka peljal na počitnice.

Po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (2004) je v 109. členu opredeljeno, da ima roditelj otroka kot njegov zakonit zastopnik pravico do upravljanja z njegovim premoženjem in do razpolaganja z njim. Roditelj, kateremu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, je dolžen skrbet za njegove vsakdanje potrebe in prav za zadovoljevanje teh potreb se plačuje preživnina. V 110. členu zakona pa je opredeljeno, da smejo dohodek iz premoženja otrok roditelji uporabljati predvsem za njegovo preživetje, vzgojo in izobraževanje, pa tudi za nujne potrebe družinske skupnosti, če sami nimajo zadosti sredstev. Zakoniti zastopnik otroka ima torej pravico do razpolaganja s plačano preživnino in te pravice ni mogoče omejiti, če zastopnik ne krši otrokovih pravic. K tej problematiki je potrebno dodati tudi 129a člen zakona, ki sodišču nalaga, da pri odmeri preživnine upošteva otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. Preživnina mora zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka.

Po drugi strani se lahko zgodi tudi, da so obtožbe upravičene. To še ni razlog, da se preživnina preneha plačevati. V tem primeru ima zavezanec možnost, da poda predlog na sodišču za spremembo ureditve preživninske zadeve (navede, da preživnina ni namenjena zgolj skrbi za otroka). Sodišče lahko po zakonu na zahtevo upnika ali zavezanca določeno preživnino zviša, zniža ali odpravi z izvršljivim naslovom (sklep ali pravnomočna sodba), če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnost zavezanca na kateri je bila preživnina določena.

Oba roditelja sta enako odgovorna za svojega otroka. Zavedanje roditeljske so-odgovornosti po razpadu zakonske zveze ali zunajzakonske skupnosti je toliko bolj pomembno, zato je potrebno, da roditelja zmoreta skupaj doseči take dogovore, ki bodo v prvi vrsti v korist otroka v novih okoliščinah starševstva. Sposobnost mirnega pogajanja med roditeljema, zmožnost razgovora v dobrem, po prenehanju zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti je odločitev dveh odraslih oseb v procesu reorganizacije družine.

6    Poglavitni predlogi reševanja problematike

6.1       Predlagane rešitve s strani društva Ostržek

Predsednica društva Ostržek Boža Plut se s problemom neizplačanih preživnin ukvarja že več kot 15 let, prispevala je tudi pomemben delež k spremembi 203. člena kazenskega zakonika, ki je s spremembo leta 2004 bistveno olajšal postopek dokazovanja ne izplačevanja preživnin. Po njenih besedah je le okoli 10 odstotkov zavezancev dejansko nezmožnih plačevanja preživnine, medtem ko bi ostalih 90 odstotkov svoje obveznosti do otrok lahko poravnali, če bi le bila volja (Osojnikar, 2009).

Predlog, po katerem bi pospešili učinkovitost izterjave preživnine v izvršilnem postopku je Društvo Ostržek prvič v Državni zbor in pristojnim ministrstvom podalo leta 2003. Vsa naslednja leta do danes so o tej problematiki javno govorili in s pomočjo medijev opozarjali tako pristojne, kot zainteresirano javnost na to problematiko. Nenazadnje neplačilo in nezmožnost izterjave neposredno posega v pravico otroka že iz samega naziva pa je razvidno, da je to pravica do preživetja. V društvu povedo, da so bili njihovi predlogi razumni, predvsem pa smiselni in učinkoviti (B. Plut [osebni intervju, 13. 8. 2012]).

Predlagali so:

  1. Ustanovitev Urada (ali agencije) za izterjavo preživnin: v njenem sklopu naj bi delovali detektivi, ki bi zbirali podatke o dolžnikih. Uradu bi se podelila koncesija za izterjavo preživnin.
  2. Ukinitev izvršilnega postopka, saj je vsaka pravnomočna sodba izvršljiva, kar že pomeni neposredno izvršljivost sodbe, torej je predlog za izvršbo nepotreben.
  3. Obrnjeno dokazno breme v postopku izterjave, kar pomeni, da bi dolžnik moral dokazati, da je denar nakazal in ne upnik dokazovati, da denarja ni prejel.

6.2       Ustanove za izterjavo preživnin

V praksi se je do sedaj pokazalo, da organi pristojni za problematiko neplačevanja preživnin niso dovolj učinkoviti, pri preverjanju vseh izgovorov za neplačevanje preživnine, posledično se tudi sodni postopki vlečejo v nedogled.

Nekatere države so to problematiko rešile z ustanovitvijo urada za izterjavo preživnin. Uradi, ki se ukvarjajo izključno s preživninami, so v nekaterih državah v boju proti neplačevanju preživnin zelo učinkoviti. Nizozemska je ustanovila Nacionalni urad za izterjavo preživnin -LBIO, Francija je ustanovila organizacijo odgovorno za izplačevanje družinskih dajatev, Velika Britanija je ustanovila Agencijo za nadzor preživnin –Child support Agency, ZDA pa že vrsto let problematiko rešuje z Zvezdnim uradom za izterjavo preživnin -OCSE. Delovanje urada na Nizozemskem in v Združenih državah Amerike bomo tudi podrobneje opisali.

6.2.1   Nacionalni urad za izterjavo preživnin –LBIO (Nizozemska)

Primer učinkovitega reševanja problematike preživnine je v Evropi zagotovo Nacionalni urad za izterjavo preživnine (LBIO) v Goudi na Nizozemskem, ki nudi upniku pomoč v primeru neizpolnjevanja obveznosti.

LBIO je pristojen le za izterjavo preživnin za otroke. Z nekdanjimi zakonci (nekdanjimi registriranimi partnerji) se ukvarja le v posebnih primerih. LBIO lahko izterja preživnino ne glede na to, ali preživninski zavezanec zamuja s plačilom ali ne. Za to mora imeti dovoljenje preživninskega upravičenca ali preživninskega zavezanca. Če je treba, lahko za izterjavo preživnine uporabi prisilno izvršitev. Lahko na primer zarubi plačo, druge prejemke ali (ne)premično premoženje preživninskega zavezanca (Evropska komisija, 2007).

LBIO izterja preživnino če (LBIO, 2012):

–      Preživnino določi sodišče,

–      Preživnina ni bila plačana vsaj 1 mesec (tudi če ni bila v celoti poplačana),

–      Če je neplačanega dela preživnine več kot 10€,

–      Zaostanki v času zahteve niso starejši od 6 mesecev,

–      Če mora nekdanji partner preživnino plačevati na bančni račun in je o tem obveščen.

Ker pa uporaba storitev LBIO ni brezplačna, mora v primeru zapadlih plačil preživninski zavezanec plačati LBIO stroške izterjave. LBIO določi tudi doplačilo za izterjavo. Doplačilo znaša 15 % dolgovanih zneskov, pred letom 2007 je doplačilo znašalo 10%. Preživninski zavezanec mora povrniti tudi stroške sodnega postopka in izvršitve (LBIO, 2012). Naloge LBIO segajo tudi na področje mednarodne izterjave preživnine. LBIO izterja preživnino tudi na zahtevo preživninskih upravičencev, ki prebivajo v tujini (tj. državi pogodbenici Newyorške konvencije), od preživninskih zavezancev, ki prebivajo na Nizozemskem. Če želi preživninski upravičenec, ki živi v drugi državi članici, uveljavljati preživnino, ki jo mora plačati preživninski zavezanec s prebivališčem na Nizozemskem, se lahko sklicuje na sistem iz te konvencije. Zahtevek mora vložiti pri ustanovi za prejemanje na Nizozemskem (pri LBIO). Ustanova za prejemanje potem sprejme potrebne ukrepe za pridobitev preživnine (Evropska komisija, 2007).

Prednosti agencije LBIO, je opisala tudi Boža Plut: »Izterjevalci iz agencije LBIO so dnevno na terenu, vstop imajo kamorkoli, kjer bi se dolžnik lahko nahajal, odvzamejo mu lahko denar in/ali vse predmete, ki jih ima na sebi ali pri sebi ( ura, prstan, verižica, avto ), posebnost je še ta, da tam ni izvršilnih postopkov, zavezanec mora imeti potrdila o vplačilu preživnine, ki jih mora sam predložiti. Upravičenec agenciji dostavi sodno odločitev in izjavo o neplačevanju in to je vse. Stroški agencije se krijejo in obračunavajo dolžnikom« (Plut, 2012).

6.2.2   Zvezdni urad za izterjavo preživnin –OCSE (ZDA)

OCSE (Federal office of child support enforcement) spodbuja roditeljsko odgovornost, da otroci prejemajo denarno podporo od obeh roditeljev. Svojih storitve ne zagotavlja neposredno družinam, ampak pomaga in daje direktive agencijam za podporo otrok, ki se nahajajo v vsaki izmed zveznih držav. Na te agencije se lahko obrnejo tudi upniki, katerim zavezanec dolguje preživnino. Vsaka zvezna država ima svoj program za pomoč pri izterjavi preživnin v skladu z njihovimi zakoni (Office of Child support enforcment –OCSE, 2012)

Najstrožje kazni za neplačnike preživninskih obveznosti imajo zagotovo v Združenih državah Amerike. Po podatkih zveznega urada za izterjavo preživnin na nacionalni ravni kar 69% zapadlih preživninskih obveznosti izterjajo od:

–      odtegljajev od dohodnin (v primeru, da je roditelj upravičen do vračila dohodnine, država ta denar nakaže agenciji za izterjavo preživnin),

–      zastavljanja nepremičnin,

–      prodaje nepremičnin.

Če zavezanec redno ne plačuje preživninskih obveznosti, pride do stopnjevanja sankcij (OCSE, 2012):

–      odvzem vozniškega dovoljenja, če zavezanec dolguje nad 2000$, oziroma vsaj 3 mesece ni poravnal preživninskih obveznosti,

–      odvzem dovolilnice za ribolov in nekatere licence (za lovljenje, vožnjo čolna in podobno), v primeru ko zavezanec dolguje nad 2000$, oziroma vsaj 3 mesece ni poravnal preživninskih obveznosti,

–      nezmožnost pridobitve potnega lista, če zavezanec dolguje več kot 2.500$ preživnine,

–      zamrznitev računa in odtegovanje od plač,

–      zaporna kazen.

V ZDA so obresti za zamudo pri plačilu lahko celo 40-odstotne. Leta 1993 so spremenili zakonodajo tako, da neplačniki ne morejo podaljšati vozniškega dovoljenja, še več, policist jim ga na cesti lahko celo odvzame, ne dobijo vrnjene dohodnine, ne morejo spremeniti bivališča, najeti kredita, še celo ribiške dovolilnice ne morejo kupiti. Neplačnike pa ponekod iščejo tudi tako, da njegovo sliko objavljajo po televiziji. Slike neplačnikov so prav tako objavljene na spletni strani uradov, kjer je poleg slike objavljen zadnji znan naslov dolžnika, njegova starost, koliko preživnine je dolžan otrokom, ter število otrok, do katerih ima obveznosti (B. Plut, [osebni intervju, 13. 8. 2012]).

»S tem, ko so varstvo otrok in njihovih pravic postavili pred varstvom zasebnosti so pridobili milijone dolarjev, in razbremenili socialni sistem. Imajo izterjevalce, ki so dnevno na terenu, dolžnika poiščejo doma, v službi, v lokalu, pri sosedih in podobno« (Plut, 2012).

6.2.3   Ustanovitev urada v Sloveniji

Predlog za ustanovitev urada za izterjavo preživnin je Boža Plut (osebni intervju, 13. 8. 2012) poslala že na Ministrstvo za pravosodje, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ter vladi Republike Slovenije, a je kot pravi »naletela na gluha ušesa«. Takšen urad bi moral prejeti koncesijo za izterjavo preživnin in nadomestiti izvršilno sodišče v zvezi z vsemi zadevami, ki se nanašajo na preživnine. Že takrat je predlagala, da se izterjava preživnin izvzame iz Zakona o izvršbi in zavarovanju ter od sodnih izvršiteljev, ter se napiše zakon posebej za to problematiko, po katerem se bi ravnal ustanovljen urad.

Društvo Ostržek je pristojnim organom predlagalo zelo kratek, a učinkovit postopek in sicer naj bi potekal na sledeči način: Upnik bi obvestil Urad za izterjavo preživnin, da zavezanec preživnine ne plačuje in mu predložil pravnomočno sodno odločbo ter pooblastilo za izterjavo. Urad bi dolžnika obvestil o pričetku izterjave ter ga pozval, da v roku 3 dni predloži Uradu dokazilo o plačilu preživnine, oziroma da v roku 3 dni preživnino plača. Po preteku tega časa, bi dolžnik lahko uradu predložil potrdilo o plačilu ali plačal dolg. V primeru, da na Urad ne bi pristopil, bi urad na njegov naslov napotil agenta za izterjavo preživnine, ki bi preveril na licu mesta, zakaj preživnina ni plačana. Po pridobljeni povratni informaciji bi Urad angažiral detektive, ki bi ugotovili poti in premoženje dolžnika in njegovih družinskih članov, nato pa skupaj z agentom opravili izterjavo na vse premoženje, ki ga ima dolžnik, bodisi na sebi, ob sebi, se z njim vozi, upravlja, ga uporablja ne glede na to, ali je v njegovi lasti ali ne. Predmeti bi se zarubili in vrnili po plačilu preživnine in stroškov. Če se to ne bi zgodilo v 8 dneh, bi se prodali na javni dražbi (B. Plut, [osebni intervju, 13. 8. 2012]).

Predlog (še) ni bil sprejet, na društvu pa predvidevajo,da bo verjetno tedaj, ko bo padla prva obsodba Slovenije na Evropskem sodišču za človekove pravice. Pritožb zaradi kršitve osnovnih pravic otrok in roditeljev samohranilcev naj bi bilo namreč kar lepo število (B. Plut, [osebni intervju, 13. 8. 2012]).

6.3       Detektiv v vlogi izvršitelja?

Izvršitelj kot uradna oseba po Zakonu o izvršbi in zavarovanju ter Pravilniku o opravljanju službe izvršitelja opravlja neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja. Izvršitelji so pooblaščeni za izvedbo rubeža dolžnikovega premoženja ter za prodajo zarubljenih stvari, kadar je to potrebno da se poplačajo upniku denarne terjatve (Bizjak, 2008).

V Sloveniji detektiv ne sme opravljati vloge izvršitelja. Nezdružljivost opravljanja dejanj izvršbe je opredeljena v 282. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, 2008). Prvi odstavek tega člena opredeljuje, da z opravljanjem dejanj izvršbe in zavarovanja ni združljivo opravljanje državne funkcije ali poslovodske in nadzorne funkcije v gospodarskih družbah ali organizacijah, pooblaščenih za izvajanje javnih pooblastil, plačane službe, pridobitne dejavnosti, detektivskega poklica, notariata in odvetništva.

Detektiv pa ima pravico zbirati podatke o dolžnikih in njihovem premoženju, kar je za uspeh izvršilnega postopka in zagotavljanje pravic upnikov v razmerju z dolžnikom zelo pomembno. Za učinkovito izvedbo izvršilnega postopka detektiv pridobi podatke z zbiranjem informacij iz evidenc in neposredno preveritvijo na terenu (N. Bizjak in B. Škrabar [osebni intervju, 13. 8. 2012]).

Detektiv mora za izterjavo dolgov v skladu z zakonom zbrati čim več podatkov o premoženju dolžnika, ki jih upnik predloži sodišču. V Zakonu o izvršbi in zavarovanju je v 31. členu opredeljen seznam dolžnikovega premoženja, 32. člen tega zakona pa opredeljuje predmete, ki so lahko predmet izvršbe. Za uspešnost izvršbe so potrebni podatki glede premičnin (avtomobili), plač in/ali drugih stalnih prihodkov, drugih denarnih terjatev dolžnika, nepremičnin in stavbnih pravic v lasti dolžnika,deležev v gospodarski družbi, vrednostnih papirjev, itd… Posebej pozorni  morajo biti detektivi tudi na predmete (običajno vozila), ki jih ima dolžnik v uporabi kot lizingojemalec in ki bodo kmalu izplačani. Dolžnik je lahko tudi lastnik stanovanja ali nepremičnine, ki še ni knjižena v zemljiški knjigi, oziroma nepremičnine ali stanovanja, ni vpisal na svoje ime, in podobno

 

Pri zbiranju informacij detektiv uporablja metode detektivskega dela (Bizjak, 2008):

–      pri upravljavcih zbirk podatkov,

–      v zemljiški knjigi in katastru (vsebuje podatke o stvarnih pravicah na nepremičninah),

–      v sodnem registru (zabeleženi bistveni podatki o organizaciji in najbolj pomembnih pravnih razmerjih vsake gospodarske družbe),

–      v javnih bazah (knjige, internet, časopis, imeniki, televizija,…)

–      kot intervju pri preverjanju na terenu in podobno.

Detektiv na podlagi naročila in pisnega pooblastila upnika opravi zbiranje podatkov in informacij o dolžnikih zaradi zavarovanja pravic in upravičenj naročnika v postopkih pred pravosodnimi organi, ki bodo odločali o njihovih pravicah. Pri tem z zbranimi podatki upnika usmerjajo skozi izvršilni postopek tako, da ta predlaga izvršilnemu sodišču tista izvršilna sredstva, ki jih je v postopku mogoče učinkovito uporabiti posamično ali vse hkrati, pri čemer lahko detektiv kot pooblaščenec upnika pri rubežu premičnega premoženja in postopku sodne prodaje zastopa upnikove interese (Razdrih v Bizjak, 2008).

Predlog, da bi detektivi lahko opravljali vlogo izvršitelja sta predlagali tudi detektivki Škrabar in Bizjak. Detektiv zbira informacije in podatke na terenu, kar pomeni, da ima o dolžniku že predhodno zbrano dokazno gradivo, kot tudi podatke iz uradnih evidenc. Nato opravi preverjanje na terenu in nemalokrat se zgodi, da ravno pri tem najde premoženje osebe, ki je kasneje dostikrat že odtujeno. V primeru detektiva – izvršitelja, bi to premoženje lahko zasegli že ob prvem kontaktu z dolžnikom, ki v tej fazi ne pričakuje same preiskave (N. Bizjak in B. Škrabar [osebni intervju, 13. 8. 2012]).

6.3.1   Plačilo detektiva

Za svoje delo detektivi zaračunavajo svojo storitev, ki jo mora upnik plačati. Stroške dela detektiva v izvršilnem postopku je mogoče uveljavljati kot stroške izvršilnega postopka, vendar morajo biti ti stroški ustrezno izkazani in ocenjeni kot potrebni stroški, zato jih mora detektiv stranki tudi ustrezno predložiti, saj jih v nasprotnem primeru izvršilno sodišče ne bo priznalo. Take stroške je mogoče prilagati tudi med izvršilnim postopkom, če je potrebno zbrati dodatne podatke in se za tako delo angažira detektiva (Razdrih in Gartner, 2004).

7    Mnenje državnega organa o predlogih

Mnenje o predlogih, navedenih v prejšnjem poglavju, smo s pomočjo intervjuja pridobili tudi od Informacijske pooblaščenke Nataše Pirc Musar in vrhovne državne tožilke Vlaste Nussdorfer.

Informacijsko pooblaščenko Natašo Pirc Musar je julija 2004 Državni zbor na predlog predsednika Republike Slovenije dr. Janeza Drnovška izvolil za pooblaščenko za dostop do informacij javnega značaja. Od 31. 12. 2005 dalje pa opravlja funkcijo informacijske pooblaščenke. Na predlog predsednika republike dr. Danila Türka jo je Državni zbor 21. 5. 2009 ponovno izvolil za informacijsko pooblaščenko. Petletni mandat je informacijska pooblaščenka začela 16. 7. 2009 (Informacijski pooblaščenec, 2012). Večkrat je že bila uvrščena med 10 najvplivnejših pravnikov v državi. Vlasta Nussdorfer, vrhovna državna tožilka, je bila prav tako že večkrat uvrščena med 10 najvplivnejših pravnikov v državi. Sama je tudi ustanoviteljica in predsednica nevladne in neprofitne organizacije Beli obroč, ki pomaga žrtvam kaznivih dejanj. Organizacija je bila ustanovljena decembra 2003.

Na vprašanje ali je po spremembi kazenskega zakonika iz leta 2004 upadlo izmikanje plačevanju preživnin sta bili sogovornici dokaj enotni, da se to ni zgodilo, in da se situacija ni izboljšala. Kot pa pravi ga. Vlasta Nussdorfer je vsekakor lažje dokazovati neplačevanje in dejstvo, da nekdo zmore to obveznost, kot pa izmikanje (osebni intervju, 22. 8. 2012).

S predlogom, da bi zakonsko omogočili, da lahko lizing hiše in kreditodajalci preverijo ali dolžnik redno obravnava vse preživninske obveznosti, ga. Pirc Musar obrazloži, da to ni v interesu lizingodajalca, in da bi se takšno pogojevanje raztegnilo vsaj na davke, prispevke itd., na ta način pa bi posegli v svobodno gospodarsko ponudbo in v pravice posameznikov (osebni intervju,15. 8. 2012). Ga. Nussdorfer se sicer strinja z rešitvijo in predlaga, da bi se kredit moral prolongirati, da bi bil njegov znesek manjši, odplačilna doba daljša, za razliko pa bi moral plačevati preživnino otroku.

Na vprašanje ali bi bilo iskanje neplačnikov s sliko na internetni strani kot imajo v ZDA možno tudi v Sloveniji in če bi takšen predlog podprli, sta bili obe sogovornici skeptični glede takšnega načina reševanja problematike. Ga. Pirc Musar je obrazložila, da po njenem mnenju takšen način reševanja problema pomeni, da je pravna država odpovedala in urejanje odnosov prepustila skupnosti. Pravi tudi, da se še vedno (če je le volja) najde pot, ki je še vedno pravna in bolj učinkovita. Tudi Nussdorferjeva je poudarila, da se z ZDA ne moremo primerjati. Navedla je prav tako primer koliko problemov se sedaj pojavlja z željo po objavi neplačnikov Davčni upravi RS, saj gre za zaščito osebnih podatkov.

Na vprašanje ali bi bilo potrebno spremeniti Zakon o izvršbi in zavarovanju tako, da bi vlogo izvršitelja smeli opravljati tudi detektivi in ali bi se s tem zmanjšali stroški ter bi bili postopki izterjav hitrejši je ga. Musar povedala, da ima premalo podatkov, da bi se lahko konkretno izrazila, kateri je pri iskanju premoženja bolj učinkovit; izvršitelj ali detektiv. Bi pa podprla potrebne spremembe zakona o izvršbi in zavarovanju, ki bi omogočale hitrejše reševanje ugovorov, ali bolj aktivno vlogo sodišč pri iskanju premoženja dolžnika. Ga. Nussdorfer pa je povedala, da si sedaj lahko detektiva privoščijo le tisti, ki imajo denar in da je vprašanje, kako naj to plačajo tisti ki ne dobijo preživnin. Dobro organizirano službo bi morala nudit država brezplačno vsem. Predlaga pa rešitve, da se neplačnikom izklopi elektrika, da ne morejo registrirati avtomobila in za ostale ukrepe, ki resnično prizadenejo neplačnika.

Na vprašanje, ali bi podprli ustanovitev urada, ki bi se ukvarjal izključno z izterjavo preživnin, kakršnega imajo na primer na Nizozemskem, bi ga. Musar takšno možnost podprla, če bi analiza pokazala, da bo urad bolj uspešen od izvršilnega sodišča in ga bo tako nadomestil. Podvajanje pristojnosti ni smiselno in ne racionalno. Podobno razmišlja tudi ga. Nussdorfer. Vsak nov urad pomeni nove zaposlitve, prostore in mnoge stroške, ki pa si jih v težkih časih država težko privošči. Meni pa, da se z izterjavo preživnin mora ukvarjati država, saj ima izvršilne oddelke sodišč, izvršitelje, skratka že neke vrste »urad«.

 

 

8    Zaključek

8.1      Verifikacija hipotez

V poglavju o metodološkem pristopu so bile predstavljene hipoteze, ki jih želimo v tej diplomski nalogi potrditi oziroma ovreči.

Hipoteza 1: Detektivi nimajo ustreznih pooblastil za učinkovito sodelovanje z državnimi organi in nevladnimi organizacijami pri izterjavi preživnin.

To hipotezo lahko potrdimo. Skozi celotno temo diplomske naloge smo navajali rešitve, kako bi detektive vključili v reševanje problematike neplačevanja preživnin, saj se zaradi neustreznih pooblastil in nezainteresiranosti državnih organov za sodelovanje ne morejo uspešno vključiti v reševanje te problematike, čeprav imajo ustrezno znanje in bi lahko pripomogli k učinkovitejšemu iskanju premoženja dolžnika in posledično tudi uspešnejšim izterjavam. Detektivki Bernarda Škrabar in Nataša Bizjak (osebni intervju, 13. 8. 2012) bi predlagali pooblastilo za direkten elektronski vpogled v uradne evidence, saj je čas njihov največji sovražnik. Organi, ki izdajajo uradne podatke, ki jih detektivi potrebujejo, si nemalokrat vzamejo skrajni rok za odgovor na zahtevek, kar pa je lahko za njih že prepozno.

Hipoteza 2: Z večjim vključevanjem detektivov v problematiko neplačevanja preživnin bi dolgoročno drastično upadlo število zavezancev, ki se izogibajo plačevanju preživnin.

To hipotezo lahko le deloma potrdimo. Potrebne bi bile dodatne analize, saj imamo premalo podatkov za njeno potrditev. Primerjava z urejenostjo v drugih državah je težka, saj imajo detektivi v različnih državah različna pooblastila, države pa problematiko preživnin prav tako rešujejo na različne načine. Tudi informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar je povedala, da ima premalo podatkov, da bi lahko konkretno ocenila, kdo je pri iskanju premoženja bolj učinkovit; izvršitelj ali detektiv. Po mnenju detektivk B. Škrabar in N. Bizjak (osebni intervju, 13. 8. 2012) pa bi takšno vključevanje pozitivno vplivalo na rešitev problematike dolga iz naslova neplačanih preživnin, kakor tudi generalno preventivno na vse zavezance, ki plačujejo preživnino, saj bi videli, da sistem deluje učinkovito in hitro. Kot pravita, je neplačevanje preživnine kaznivo dejanje, za katero je dolžnik lahko kaznovan, vendar so v praksi postopki dolgi in izjemno neučinkoviti, na žalost, na škodo otrok, ki bi morali uživati posebno zaščito, pa zaradi tega živijo v pomanjkanju. Dolžnik bi v tem primeru vedel, da je pod budnim nadzorstvom detektiva in da premoženja, na takšne načine, kakor je to v praksi, ne more skriti, saj ga detektiv najde.

Menimo, da bi bili postopki izterjave hitrejši in uspešnejši v primerih, da bi vse podatke o dolžniku preživninske obveznosti iskali detektivi, saj so državni organi preobremenjeni in dolžnike ter njihovo premoženje ne iščejo dovolj aktivno, kar je razvidno tudi iz statističnih podatkov in iz odgovora Jamstvenega in preživninskega sklada Društvu Ostržek, da Inšpektorata še niso zaprosili za kontrolo katerega od zavezancev, katerim sklad izplačuje preživnino. Posledično torej lahko domnevamo, da bi detektivi zaradi več preverjanj dolžnikov in več uspešnih izterjav pripomogli k upadanju izogibanja zavezancev pri plačevanju preživnin. Bi pa vsekakor bilo potrebno pred spremembami opraviti dodatne raziskave o uspešnosti tega predloga.

Hipoteza 3: S spremembo 203. člena Kazenskega zakonika leta 2004 se problematika preživnin ni izboljšala.

To hipotezo lahko v celoti potrdimo. Kot je ocenila Nataša Pirc Musar, glede na javno dostopne informacije, po katerih je v letu 2011 Jamstveni in preživninski sklad izplačal za več kot 3 milijone preživnin določitev izmikanja plačevanju preživnin za kaznivo dejanje ni bistveno izboljšalo situacije. Vlasta Nussdorfer je sicer obrazložila, da je veliko lažje dokazovati neplačevanje in dejstvo, da nekdo zmore to obveznost, kot izmikanje. Ampak ljudje še vedno trdijo, da ne zmorejo plačevati in breme prelagajo na državo, tako da se kljub velikim obetom problematika ni izboljšala. V prid hipotezi govorijo tudi podatki Jamstvena in preživninskega sklada Republike Slovenije, iz katerih je razvidno, da število otrok, katerim sklad izplačuje nadomestilo preživnine iz leta v leto narašča. Tako je bilo julija 2008 nadomestilo izplačano 3033 otrokom, julija 2012 pa 3641 otrokom. Samo v zadnjem letu se je povečalo število otrok, ki jim izplačujejo preživnine za več kot pet odstotkov, obseg izplačanih sredstev pa je narasel za več kot šest odstotkov.

8.2      Povzetek glavnih ugotovitev in predlogov

V Sloveniji še vedno nismo našli ustrezne rešitve pri problematiki neplačevanja preživnin, saj še vedno predstavlja velik problem, posledično pa tudi velik strošek za državo. Po statističnih podatkih več kot 6% zavezancev ne poravnava svojih obveznosti do otrok. Glede na to, da je neplačevanje preživnin zelo razširjeno, očitno državni organi niso dovolj učinkoviti. In zagotovo je to eden izmed razlogov, zakaj bi se to področje v Sloveniji moralo bolj odpreti tudi za detektive. Država bi na tak način opredelila področja, v katerih so lahko detektivi z delom, ki ga opravljajo uspešnejši kot državni organi. Na tem področju je detektivska dejavnost zelo slabo razvita, zato smo poskušali najti načine, kako bi na področje neplačevanja preživnin in njihove izterjava privabili tudi detektive. Menimo, da bi lahko bili zaradi poglobljenosti in zavzetosti v vsak primer, zelo učinkoviti.

Ena izmed možnosti, da zmanjšamo število neplačanih preživnin je ustanovitev urada (agencije) za izterjavo preživnin. Reševanje ugovorov in ostalih zadev je prepočasno, sodišče pa ni dovolj aktivno pri iskanju premoženja dolžnika. Zato bi v sklopu tega urada lahko delovali detektivi, ki bi zbirali podatke in informacije o dolžnikih. Zavzemamo se tudi za to, da izvršitelj skupaj z detektivom opravi izterjavo, saj bi lahko bila tako uspešnejša. Vsekakor je potrebna tudi sprememba zakona o izvršbi in zavarovanju, saj ni dovolj učinkovit, ko gre za izterjavo preživnin. Razmišljati bi bilo potrebno tudi v smeri, da bi se odpravil člen nezdružljivosti opravljanja dejanj izvršbe za detektive. Predsednica društva Ostržek predlaga tudi ukinitev izvršilnega postopka, saj je po njenem mnenju predlog za izvršbo nepotreben v primeru da je sodba že pravnomočna. Zavzema se tudi za obrnjeno dokazno breme v postopku. Tako bi morali dolžniki dokazati, da so denar nakazali in ne upniki, da denarja niso prejeli.

Nekateri detektivi že uspešno sodelujejo z društvi, ki se ukvarjajo s to problematiko. Ko se v društvo zateče upnik, ga to napoti k detektivu, ki upniku pomaga zbrati informacije in podatke za izvršbo. Vendar pa gre tu le za sodelovanje z nedržavnimi organi, kar bi radi z navedenimi predlogi prenesli tudi na sodelovanje z državnimi organi. Detektivi namreč želijo več sodelovanja z državnimi organi v skladu s svojimi pooblastili, kar bi lahko bila ena izmed vej prihodnjega razvoja detektivske dejavnosti.

9    Literatura in viri

Analiza izterjave preživnin (2009). Ljubljana: Ministrstvo za pravosodje, Direktorat za Pravosodno upravo.

Analiza izterjave preživnin za leto 2011 ter primerjava med letoma 2008 in 2011 (2012). Ljubljana: Ministrstvo za pravosodje, direktorat za Pravosodno upravo.

Bizjak, N. (2008). Detektiv v izvršilnem postopku (Specialistično delo). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Bizjak, N., (2011). Analiza dela detektiva. Detektiv, 8 (1), 28-29.

Borza posojil. (5. 8. 2012). Leasing hiše. Pridobljeno na http://www.posoja.com/?module=91&id=20

Detektivska zbornica Republike Slovenije. (20. 6. 2012). Pridobljeno na http://www.detektivska-zbornica-rs.si/

Dolenec, M. (12. 7.2012). Družinsko pravo. Pridobljeno na http://www.druzinsko-pravo.si/druzinsko-pravo/druzinsko-pravo-pravo

Dvoršak, A. (2002). Detektiv: taktika in metodika poizvedovanja in primeri. Ljubljana: SAD.

Evropska komisija. (2007). Zahtevki za vzdrževanje. Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah. Pridobljeno na http://ec.europa.eu/civiljustice/maintenance_claim/maintenance_claim_net_sl.htm

Geč-Korošec, M., Kraljić, S. (2000). Družinsko pravo, Ponatis 3. spremenjene in dopolnjene izdaje. Maribor: Pravna fakulteta, Inštitut za civilno, primerjalno in mednarodno zasebno pravo.

Hočevar, B. (9. 8. 2012). Preživnine: Nekaterih niti zapor ne premakne. Delo.si. Pridobljeno na http://www.delo.si/zgodbe/ozadja/prezivnine-nekaterih-niti-zapor-ne-premakne.html/

Informacijski pooblaščenec. (18. 8. 2012). Pooblaščenka. Pridobljeno na https://www.ip-rs.si/o-pooblascencu/pooblascenka/

Jamstveni in preživninski sklad RS. (15. 7. 2012). Pravice. Pridobljeno na http://www.jps-rs.si/si/prezivninski-sklad/pravice/

Kazenski zakonik Republike Slovenije. (2008). Uradni list RS, (55/08).

Kotnik S. (1999). Prepovedi v detektivski dejavnosti. V Anžič, A. (ur.), Nove možnosti zasebnega varstva v Sloveniji (163-171). Ljubljana: Visoka policijsko –varnostna šola, Društvo za zasebno varstvo in državljansko samovarovanje.

Landelijk Bureau Inning Onderhoudsbijdragen –LBIO. (15. 8. 2012). International maintenance allowance. Pridobljeno na http://www.lbio.nl/alimentatie/alimentatie-betalen

Lorenčič, M. (2003). Tisoč izgovorov, zakaj ne plačujejo preživnin. Dnevnik.si. Pridobljeno na http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/45844

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (24. 7. 2012). Preživnine. Pridobljeno na http://www.mddsz.gov.si/si/uveljavljanje_pravic/statistika/prezivnine

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in Ministrstvo za pravosodje. (2010). Kazenski pregon neplačnikov preživnin. Pridobljeno na http://predlagam.vladi.si/webroot/idea/view/426

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. (22. 7.2012). Preživnine. Pridobljeno na http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/druzina/prezivnine/

Mlakar, P. (27. 7. 2012). Vse o neplačevanju preživnin: Zapor je le grožnja ne kazen. Dnevnik.si. Pridobljeno na http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042342709

Office of Child support enforcment –OCSE. (16. 8. 2012). Administration for children and families. Pridobljeno na http://www.acf.hhs.gov/opa/fact_sheets/cse_factsheet.html

Osojnikar, D., (2009). Neizplačane preživnine so problem. Delo.si. Pridobljeno na http://www.delo.si/clanek/80178

Plut, B. (2009). Otrok v vrtincu odločitev institucij –dodelitve, predodelitve in izvršbe otrok. Državni svet RS: Zbornik referatov in razprav, 1/2009, 57-70.

Plut, B. (2012). Od leta 95 se ni spremenilo nič. Preživnina –otrokova pravica. Pridobljeno na http://prezivnina.org/plut.html

Razdrih, F., Gartner, M. (2004). Vpliv upravnih postopkov na operativnost podatkov. V Lobnikar, B.(ur), 5. Slovenski dnevi varstvoslovja (965-974) Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Rep, S. (2012). Pravica do preživljanja. Pridobljeno na http://www.prezivnina.si/pravica-do-prezivljanja.html

Sotlar, A. (2011). Razvoj detektivske dejavnosti v RS –analiza dileme in priložnosti. Detektiv, 8(1), 25-28. Pridobljeno na http://www.detektivska-zbornica-rs.si/strokovne-vsebine/e-glasilo-detektiv/2011/25

Sporazum, tožba. (8. 7. 2012). Prezivnina.si. Pridobljeno na http://www.prezivnina.si/moznosti/sporazum-tozba.html

Summit leasing & credit. (7. 8. 2012). Dokumenti za pridobitev. Pridobljeno na http://www.takoleasy.si/fizicne-osebe/svetovanje/dokumenti-za-sklenitev/

Še učinkoviteje do preživnin. (2012). Medijsko središče ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Pridobljeno na http://www.mddsz.gov.si/si/medijsko_sredisce/novica/article/1939/6911/ea63bc9942657a1981e3d49a4d900e30/

Stojiljković, G. (2012). Milijon Slovencev prizadetih zaradi alkohola. SIOL net. Pridobljeno na http://www.siol.net/novice/poglobljeno/2012/01/milijon_slovencev_prizadetih_zaradi_alkohola.aspx

Škrabar, B., Trivunovid, J., Požru, J. (2011) Retrospektiva razvoja detektivske dejavnosti v RS. Pridobljeno na http://www.fvv.uni-mb.si/dv2011/zbornik/kriminalisticna_problematika/skrabar-trivunovic-pozru.pdf

Tamše, R. (2009). Slovenijo najbolj ogroža alkohol. Delo.si. Pridobljeno na http://www.delo.si/clanek/78770

Trivunovič, J. (2012). Poseg v zasebnost s strani detektivov (Magistrsko delo). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Ustava Republike Slovenije. (1991). Uradni list RS, (33/91).

V primeru neplačevanja (8. 7. 2012). Prezivnina.si. Pridobljeno na http://www.prezivnina.si/moznosti/neplacevanje.html

Vrh, I. (2002). Analiza sistema preživnin v Sloveniji –stanje in perspektiva (Diplomsko delo). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Zakon o detektivski dejavnosti. (2011). Uradni list RS, (17/11).

Zakon o izvršbi in zavarovanju. (2008). Uradni list RS, (3/08).

Zakon o jamstvenem skladu Republike Slovenije. (2006). Uradni list RS, (78/06).

Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno. (2006). Uradni list RS, (118/06).

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. (2004). Uradni list RS, (69/04).

Zakona o potrošniških kreditih. (2010). Uradni list RS, (59/10).

Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje. (2008). Osnovni podatki o poklicu. Pridobljeno na http://www.mojaizbira.si/vsebina/poklic.htm?p=14

Žarki, K. (2009). Stiki. SIOL net. Pridobljeno na http://katarina.blog.siol.net/page/2/?s=pre%C5%BEivnine

 

 

 

10Priloge

10.1   Intervju z Vlasto Nussdorfer, vrhovno državno tožilko

1      Od spremembe kazenskega zakonika je minilo že 8 let. Se je po vašem mnenju z uvrstitvijo neplačevanja preživnine med kazniva dejanja ta problematika zmanjšala? In ali bi bilo potrebno poseči še po drugih rešitvah (katerih)?

Ko se je zakonodaja na področju preživnin spreminjala iz izmikanja v zgolj neplačevanje, ob pogoju, da zavezanec to zmore, smo si seveda obetali veliko. Prepričani smo bili, da bodo postopki lažji in hitrejši, a vedno ni tako. Še vedno ljudje trdijo, da ne zmorejo plačevati, čeprav niso tožili na znižanje preživnine, kar bi bilo nujno. Menim, da bi morali še bolj osveščati starše, da so dolžni skrbeti za svoje otroke, dejstvo pa je, da velikokrat prelagajo to breme kar na državo (Javni jamstveni in preživninski sklad) ali na drugega starša, čeprav je vprašanje ali v teh težkih časih ta sploh zmore sam preživljati skupnega otroka. Vsekakor pa je veliko lažje dokazovati neplačevanje in dejstvo, da nekdo zmore to obveznost, kot izmikanje.

2      Bi podprli ustanovitev urada, ki bi se ukvarjal izključno z izterjavo preživnin, kakršnega imajo na primer na Nizozemskem in Veliki Britaniji?

Vsak nov urad seveda pomeni nove zaposlitve, prostore in mnogo stroškov, ki pa jih v teh težkih časih država težko zmore. Veliko uradov je bilo celo ukinjenih. Škoda, da se v dobrih časih to že ni zgodilo, sedaj bi podprla, da se tak urad ne ukinja. Z izterjavo preživnin se mora ukvarjati država, saj ima ne nazadnje izvršilne oddelka sodišč, izvršitelje, skratka že neke vrste »urad«.

3      Detektivi zelo uspešno sodelujejo pri izterjavi preživnin, ko gre za zbiranje podatkov o dolžnikih in njihovem premoženju. Za enkrat pa detektiv v Sloveniji ne sme opravljati vloge izvršitelja (282. člen ZIZ). Bi bilo to potrebno spremeniti? Bi lahko s tem zmanjšali stroške in pripomogli k hitrejšemu postopku izterjave?

Ne vem, če bi bili detektivi cenejši od izvršiteljev, pomembno pa je, da bi ti, ki jih država ima, dobro opravljali svoje delo. Sedaj si jih lahko privoščijo le tisti, ki imajo denar, seveda pa je vprašanje kako naj to plačajo ljudje, ki ne dobijo preživnin. Če imajo denar za detektiva, potem bi ga lahko imeli tudi za preživljanje otroka. Zato gre tu ponavadi za oster odziv na neplačnika, pokličejo detektiva, ga plačajo in izterjajo denar. Dobro organizirano službo bi morala nuditi država brezplačno vsem, ne glede na to ali so bogati ali revni, saj je na drugi strani nekdo, ki ne izpolnjuje obveznosti do otroka. Sama bi bila za izklop elektrike neplačnikom, nezmožnost registriranja avta, čeravno bi ga morda spet registriral kdo drug na svoje ime in podobno. Skratka za ukrepe, ki resnično prizadenejo neplačnika. Če ima denar za normalno življenje, naj ga ima še za otroka.

4      V nekaterih zvezdnih državah v ZDA neplačnike iščejo tako, da njihovo sliko objavijo na internetni strani, ob sliki pa so tudi njegovi podatki, ter koliko preživnine je dolžan otroku. S tem, da so varstvo otrok in njihovih pravic postavili pred varstvom zasebnosti so razbremenili socialni sistem in pridobili milijone dolarjev. Bi bilo kaj takšnega možno tudi v Sloveniji? Bi podprli takšen način iskanja neplačnikov preživnin?

Sami vidite koliko problemov je sedaj z oziroma na željo po objavi neplačnikov Davčni upravi RS, saj je tu zaščita osebnih podatkov. Prav tako so nastopili številni problemi ob idejah, da bi javno objavili obsojene pedofile. Skratka z Združenimi državami Amerike, kjer so posegi v človekove pravice včasih kruti, se ne moremo primerjati. Prav zanima me, kako se bo razpletla zadeva v zvezi z neplačniki Davčni upravi. Ali bodo ti objavljeni javno ali ne. Za enkrat se skrivajo zgolj pod številkami in zneski. Ne preživljanje otroka bi moralo postati sramota, tak človek bi moral imeti težave povsod; pri zaposlitvah, v službi, če bi ga povsod iskali rubežniki ali detektivi ali katerekoli druge službe, bi se zamislil nad vsemi oblikami, celo žepnega rubeža, ki je možen kadarkoli na cesti in bi raje plačal, kolikor zmore. Pri izterjavi preživnin je zelo uspešna (30%) služba Preživninskega sklada. Res pa je, da je v teh težkih časih, ko je 110.000 ljudi na cesti, brez služb in mnogi imajo tudi otroke, težko pričakovati, da bi bili rubeži kogarkoli (tudi zasebnikov) pri takih ljudeh uspešni.

5      Kakšno rešitve predlagate ko gre za izterjavo preživnin in ima dolžnik kredit in zaradi tega izterjava ni mogoča ali da ima avto pod leasing pogodbo? Bi se strinjali s predlogom da bi se moral zakon spremeniti tako, da lahko Leasing hiše in kreditodajalci preverili ali dolžnik redno poravna vse preživninske obveznosti?

Sem za rešitev, da kreditodajalci ali leasing hiše preverijo ali lahko nekomu dajo kredit, a kaj, ko ga mnogi vzamejo tedaj, ko še niso dolžni, vsaj ne uradno. Kredit dobijo, avto je na leasing, … Potem pa šele pride na vrsto otrok. Kredit bi se morda dalo tudi prolongirati, da bi bil njegov znesek manjši, odplačilna doba daljša, za razliko pa bi moral plačati preživnino za otroka. Tudi to bi bila ena izmed možnosti. Kredit lahko dobiš do tretjine dohodka, redko več, če torej gre za zastavo premoženja, medtem ko si za otroka dolžan plačevati do polovice dohodkov. Torej je tu že neka razlika.

10.2   Intervju z Natašo Pirc Musar, informacijsko pooblaščenko

1)    Je po spremembi Kazenskega zakonika iz leta 2004 upadlo izmikanje plačevanju preživnin?

Glede na javno dostopne informacije po katerih je v letu 2011 Jamstveni in preživninski sklad izplačal za več kot 3 milijone preživnin (več kot sedemstotim otrokom) se zdi, da določitev izmikanja plačevanju preživnin za kaznivo dejanje ni bistveno izboljšalo situacije. Po mojem mnenju pričakovanja o tem, kako bo sama kvalifikacija dejanja pozitivno vplivala na vedenje ljudi, niso bila utemeljena. Položaj obdolženca je glede varstva človekovih pravic v kazenskem postopku bolj ugoden kot v drugih postopkih (procesne garancije), kar je z vidika morebitnih posledic obsodbe pravilno. Kazensko pravno varstvo je vedno treba razumeti kot zadnje sredstvo za vzpostavitev reda v družbi.

2)    Ko se išče premoženje dolžnika za izterjavo preživnin se večkrat zgodi, da ima zavezanec avtomobil pod leasing pogodbo. Ali zakon omogoča, da lahko Leasing hiše in kreditodajalci preverijo ali dolžnik redno poravna vse preživninske obveznosti?

Pri tem vprašanju se moramo ustaviti pri dveh vidikih; – leasingodajalcu ni v interesu preverjati moralno (ne)oporečnost potencialnega kupca in pa – če bi zakonodajalec določil dolžnost leasingodajalca, da preveri, kako soliden državljan je potencialni kupec, se gotovo ne bi ustavili pri preživninah, ampak bi takšno pogojevanje raztegnili vsaj na davke, prispevke ipd. na ta način pa bi že zelo posegli v svobodno gospodarsko pobudo (omejili bi prodajo) in nenazadnje tudi v pravice posameznikov (ko bi uresničitev določene pravice pogojevali z izpolnitvijo določene dolžnosti).

3)    V nekaterih zvezdnih državah v ZDA neplačnike iščejo tako, da njihovo sliko objavijo na internetni strani, ob sliki pa so tudi njegovi podatki, ter koliko preživnine je dolžan otroku. S tem, da so varstvo otrok in njihovih pravic postavili pred varstvom zasebnosti so razbremenili socialni sistem in pridobili milijone dolarjev. Bi bilo kaj takšnega možno tudi v Sloveniji? Bi podprli takšen način iskanja neplačnikov preživnin?

ZDA na področju varstva zasebnosti (in varstva osebnih podatkov) po mojem prepričanju niso zgled. Takšne rešitve, kot jo opisujete, ne bi podprla. Zame takšen način reševanja problema pomeni, da je pravna država odpovedala in urejanje odnosov prepustila skupnosti. Če torej država ni uspela najti premoženja, potem naj skupnost z moralno obsodbo in sankcijami (ki so vselej prepuščene družbeni spontanosti in pogojene z vrednotami posamezne družbe)poskrbi, da bo posameznik trpel ter ga posledično (pri)sili v plačilo. Torej ne gre (le) za vprašanje zasebnosti – to bi bilo preveliko poenostavljanje problema. Gre za vprašanje učinkovitosti mehanizmov pravne države. Tu pa se vedno lahko (če je le volja) najde pot, ki je še vedno pravna in bolj učinkovita.

4)    Detektivi zelo uspešno sodelujejo pri izterjavi preživnin, ko gre za zbiranje podatkov o dolžnikih in njihovem premoženju. Za enkrat pa detektiv v Sloveniji ne sme opravljati vloge izvršitelja (282. člen ZIZ). Bi bilo to potrebno spremeniti? Bi lahko s tem zmanjšali stroške in pripomogli k hitrejšemu postopku izterjave?

Stroške izvršitelja ob uspešni izvršbi vselej nosi dolžnik (po Zakonu o izvršbi in zavarovanju so to stroški izvršilnega postopka) – kako je s stroški detektiva, katerega storitev je tudi treba plačati, je drugo vprašanje. Imam pa premalo podatkov, da bi lahko izrazila mnenje o tem, kateri je pri iskanju premoženja bolj učinkovit; izvršitelj ali detektiv. Bi pa podprla potrebne spremembe zakona o izvršbi in zavarovanju, ki bi omogočale hitrejše reševanje ugovorov, ali bolj aktivno vlogo sodišč pri iskanju premoženja dolžnika, saj imajo ti dostop do vseh zbirk podatkov, kadar je to potrebno za postopek.

5)    Bi podprli ustanovitev urada, ki bi se ukvarjal izključno z izterjavo preživnin, kakršnega imajo na primer na Nizozemskem in Veliki Britaniji?

Takšno možnost bi podprla, če bi analiza pokazala, da bo urad bolj uspešen od izvršilnega sodišča, in bo to sodišče v delu, ki se nanaša na preživnine, nadomestil. Sicer bi šlo za podvajanje pristojnosti, kar po moji oceni ne bi bilo ne smiselno ne racionalno.

Povleci View Zapri play
Scroll Top