Zagotavljanje osebne varnosti in znanje borilnih veščin (pred. mag. Marko Potokar)

Scroll Down

samozaščita

Kako varno se počutimo državljani ot posamezniki v našem okolju in kot zaposleni na svojem delovnem mestu? Nas pred različnimi oblikami kriminalnih dejanj dovolj ščitijo zakoni in uradni organi in kaj za zaščito lahko storimo sami? Velikokrat slišimo rek, da za lastno varnost lahko največ naredimo sami, malo manjkrat pa naletimo na konkretne napotke, kako in kaj storiti v primeru nasilne konfliktne situacije. Veliko jih verjame v borilne veščine, peščica jih poskusi trenirati, nadaljujejo redki, ostane jih nekaj.

V pričujočem članku bomo obravnavali vprašanji, ali je treniranje borilnih veščin kot se trenirajo danes, res zagotovilo, da bomo v realni nasilni situaciji obranili sebe in druge, celo brez resnih posledic za vse udeležene in ali obvladanje borilnih veščin pripomore oziroma ali je znanje teh veščin dovolj za (zakonsko skladno) izpolnitev delovne naloge predstavnika varnostnega osebja, ki se je znašel v okoliščinah, ko mora poseči po uporabi fizične sile?

UVOD

Nasilje zaznamuje človeštvo že od vsega začetka. Pojav agresije in nasilja raziskujejo različne vede. Psihologija izhaja iz frustracije t.j. položaja, v katerem posameznik ne more zadovoljiti nekaterih svojih potreb in želja, ki iz njih izhajajo. Najtipičnejša in najpogostejša, čeprav ne tudi najučinkovitejša reakcija na frustracijo, je agresija. Pri psihološki agresiji je bistveno sovražno stališče subjekta do objekta agresije. Spremlja ga občutek sovraštva in jeze, pogosto pa pride tudi do transferja agresije: namesto, da bi frustrirani posameznik napadel pravi vir frustracije, svojo agresijo prenese na osebo ali predmet, ki nima nobene zveze s prvotno frustracijo (Zvonarevič, 1977). Primer takega transferja bi bila situacija, ko se nezadovoljena ženska znaša nad sodelavci v službi. Agresija je pogosto kompenzacija pomanjkanja moči in gotovosti. Tako deček, ki pretepa šibkejše od sebe, pravzaprav kompenzira svojo nesposobnost, da bi obvladal močnejše. Ne glede na razloge za nasilno delovanje se z nasiljem ne soočamo le v družbi, ampak tudi kot posamezniki. In to že precej kmalu. Nasilje med mladostniki danes ni osamljen pojav, nasprotno, z njim se srečujejo tako rekoč v vseh vzgojno-izobraževalnih ustanovah, kjer ugotavljajo, da dobiva vedno nove oblike in razsežnosti. Tudi naše okolje pri tem ni izvzeto.

Vedno več je tudi primerov nasilja na delovnem mestu. Varnostna tveganja nad zaposlenimi izhajajo iz različnih virov, kot so nezadovoljne in nasilne stranke, roparji ipd. Pri tem so posebej ogrožena delovna mesta, kjer delo poteka neposredno z ljudmi, še bolj pa zaposleni v varnostnih strukturah (varnostniki, čuvaji, reditelji itd.), ki so z vidika fizične varnosti še posebej izpostavljeni. Znanje in potrebne veščine za osebno varnost zaposlenih, ki se ukvarjajo s področjem varovanja ljudi in premoženja so ključnega pomena za strokovno, varno in zakonito opravljanje tovrstnih poklicev. Pri opravljanju varnostnih nalog morajo zaposleni znati poskrbeti tako za lastno varnost, kot za varnost udeležencev v obravnavanih postopkih. V teh strukturah morajo biti zaposleni dodatno ustrezno usposobljeni za opravljanje svojih nalog.

ZNANJE BORILNIH VEŠČIN ZAPOSLENIH NA PODROČJU VAROVANJA

Poseben pomen ima psihofizična pripravljenost za zaposlene, ki opravljajo delo na področju varovanja ljudi in premoženja. Poleg uradnih oseb (policisti, kriminalisti) in oseb s posebnimi pooblastili (varnostniki, detektivi, telesni stražarji, redarji) mednje sodijo tudi vsi zaposleni, ki funkcijo varovanja izvajajo v sklopu svojih rednih delovnih nalog (receptorji, čuvaji) ali občasno (reditelji). Za uspešno in učinkovito, predvsem pa zakonito in varno izvajanje delovnih nalog, je za njih poleg ustrezne psihofizične pripravljenosti, ključnega pomena tudi visoka delovna usposobljenost. Pri svojem delu so namreč velikokrat izpostavljeni konfliktnim situacijam, ki lahko vodijo tudi v fizični obračun. Pri tem morajo biti delovne naloge izvedene strokovno in zakonito, saj so pooblastila varnostnega osebja določena z zakonom o zasebnem varovanju (ZZasV-1, 2011).

Samo psihofizična pripravljenost (kondicija) pri opravljanju tovrstnih poklicev seveda ni dovolj. Zato se navedeni zaposleni v določenih organizacijah usposabljajo tudi v tehnikah uporabe fizične sile. V varnostnih organih (policija, zasebne varnostne službe) se zelo pogosto poučuje in uporablja borilna veščina ju-jitsu oziroma tehnike, ki iz nje izhajajo.

Ju-jitsu

Ju-jitsu je kompleksna borilna veščina oziroma v sodobnem času borilni šport. Zajema tehnike vzvodov, obvladovalnih prijemov, udarcev z roko in nogo, metov in tehnike v parterju. Naštete tehnike zasledimo pri ostalih borilnih športih povsem sintetično (npr. tekmovalni judo goji le mete in parterno tehniko, karate le bloke, sunke, udarce in brce). Učinkovitost ju-jitsa je v tem, da tehnike zajemajo uporabo vseh delov človeškega telesa ter njegovo samokontrolo in s tem možnost stopnjevanja uporabe prisile. Pouk se oziroma naj bi se izvajal tako, da usmerja udeležence k strokovni, učinkoviti in etični uporabi fizične sile, v primeru grožnje oziroma fizičnega napada. Udeleženci pri pouku samoobrambe spoznajo borilno veščino ju-jitsu s teoretične in tehnične plati, jo razumejo in sprejmejo kot sredstvo odvrnitve oziroma ubranitve v danih okoliščinah (Potokar, 2003).

Pri tem se zastavlja vprašanje ali obvladanje te in podobnih veščin pripomore oziroma ali je znanje teh veščin dovolj za (zakonsko skladno) izpolnitev delovne naloge recimo varnostnika, ki se je znašel v okoliščinah, ko mora poseči po uporabi fizične sile?

Borilne veščine in borilni športi

Pred nadaljevanjem se za trenutek ustavimo pri določitvi pojmov borilne veščine in borilni šport(i). Nekako se je uveljavilo pojmovanje, da so karate, judo, aikido, boks, rokoborba, samba, jujitsu ipd., kot jih poznamo danes, borilne veščine. Domače so nam večinoma postale preko medijev (televizija, kino) in v javnosti se je izoblikovala iluzija, da je oseba z znanjem teh veščin skoraj nepremagljiva. Nekateri izmed nas smo te t.i. borilne veščine izkusili s treniranjem in tekmovanjem in opazili kako težko je z naučenimi prijemi obvladati posameznika, ki pri tem ne sodeluje. Še težje nam je uspelo uspešno izvesti določeno tehniko na prijatelju, ki se nikoli ni ukvarjal s temi veščinami; saj nas ni znal niti ‘pravilno’ udariti, da bi bil lahko naš prikaz uspešen. Je torej znanje jujitsa, juda, karateja ipd. neuporabno v primeru, ko gre za nasilen napad? Nikakor, gre za to, da judo, jujitsu, karate itd. kot jih poznamo s televizije ali z ‘blazin’ niso borilne veščine, ampak borilni športi. Šport in vanj umeščene zvrsti temeljijo na pravilih in na kontroliranem izvajanju aktivnosti ter s tem na omejenosti. Iz borilnih športov so izvzete prepovedane tehnike, ki bi lahko pripeljale do težkih poškodb ali smrti udeležencev. To ne pomeni, da je znanje borilnih športov nepomembno, se je pa treba zavedati, da določene tehnike, ki iz njih izhajajo niso uporabne v realni situaciji (obvladanje napadalca, samoobramba). Poleg tega je pot do uporabnega znanja, ki izhaja iz borilnih športov dolga in naporna. Zahteva odrekanje, predanost in naporno treniranje, skratka način življenja. Je pa posledica aktivnega ukvarjanja z borilnimi športi dobra psihofizična pripravljenost in tisti, ki jih trenira, je bolje telesno in duševno pripravljen na konfliktne situacije.

Specializirana vadba za ravnanje v nasilnih situacijah

Tako lahko odgovorimo na predhodno zastavljeno vprašanje: znanje borilnih športov pripomore k uspešnemu opravljanju varnostne funkcije. Ni pa znanje borilnih športov dovolj za učinkovito reševanje konfliktnih situacij, ki zahtevajo uporabo fizične sile.

Razlogov za to je več. Eden izmed njih je, da borilni športi niso namenjeni uporabi v realnem nasilnem spopadu, kjer ni pravil. Prav tako veliko tehnik, ki so značilne za posamezen borilni šport ni primernih oziroma v realni situaciji ne delujejo. Zato je potrebno izbrati in prilagoditi tiste tehnike, ki bodo v dejanski situaciji uporabne. Poleg golega obvladanja tehnik je pomemben tudi način treninga in psihološka priprava na konfliktne situacije. Pri treniranju je potrebno preigravati različne realne situacije, sodelujoče je potrebno ustrezno ozavestiti in izobraziti o fiziologiji telesa in o delovanju človeške psihe v stresnih situacijah. Velik del usposabljanja za realne situacije mora temeljiti na psihološkemu vidiku konfliktov, poudariti je potrebno različne faze konflikta ter načine ravnanja v konfliktni situaciji. Za učinkovito usposobitev in ohranjanje usposobljenosti oseb za opravljanje varnostnih nalog, je potrebno zagotoviti dovolj pogosto, specializirano in kvalitetno vadbo.

Žal je v praksi ravno ta del zanemarjen. Obnovitveni nekajurni treningi ‘samoobrambe’ enkrat na mesec ali redkeje niso dovolj. Pravzaprav so nevarni, saj udeleženci niso kondicijsko in tehnično pripravljeni. Še nevarnejše pa je, da gojijo iluzijo, da so s takim (ne)znanjem sposobni suvereno obvladati konfliktno nasilno situacijo oziroma napadalca v realnosti. Organizacije, ki na tak način zavajajo svoje zaposlene izkazujejo svojo neodgovornost in skrajni čas bi bil, da temu področju namenijo večjo pozornost.

ZAKLJUČEK

Usposabljanje posameznikov s področja osebne varnosti je eno izmed ključnih dejavnikov pri zagotavljanju varnosti in dvigovanju varnostne kulture. Varnostna kultura namreč predstavlja stališča in prepričanja, vrednote in ravnanja, ki pripomorejo k dvigu osebne in splošne varnosti. Pri vzgoji in usposabljanju posameznikov gre za razvoj ključnih samozaščitnih in samoobrambnih zmožnosti (kompetenc) ter strategij za preprečevanje in obvladovanje fizičnega in psihičnega nasilja.

Še večji poudarek je na psihofizični pripravljenosti potrebno dati usposabljanju zaposlenih pri opravljanju varnostnih nalog. Ti zaradi specifičnosti dela, ki ga opravljajo, potrebujejo specializirano vadbo, ki mora biti namensko usmerjena in dovolj pogosta ter intenzivna, da ohranja posameznike v funkcionalni kondiciji za opravljanje delovnih nalog. Poleg vrste izbranih tehnik, načina in pogostosti vadbe, je izredno pomembna tudi pravilna psihološka priprava posameznikov na reagiranje v konfliktnih situacijah. Bistveno je, da se tako zaposleni kot delodajalci zavedajo, da je le z ustrezno usposobljenostjo mogoče profesionalno opravljati varnostno funkcijo.

 

 

VIRI

  • Potokar, M. (2003). Priprava in izvedba učne ure pri predmetu samoobramba: seminarska naloga pri predmetu didaktika. Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani.
  • Zakon o zasebnem varovanju (ZZasV-1). (2011). Uradni list RS, št. 17/2011.
  • Zvonarević, M. (1977). Psihologija za tretji razred gimnazije. Državna založba Slovenije, Ljubljana.

O avtorju:

Pred. mag. Marko Potokar je habilitirani predavatelj za področje varnosti na višjih šolah in fakultetah ter avtor več prispevkov s področja varovanja in informacijskih tehnologij ter operacijskih raziskav. V zadnjih letih je opravljal funkcijo državnega nadzornika za varstvo osebnih podatkov pri Informacijskem pooblaščencu Republike Slovenije, trenutno pa je vodja varovanja v mednarodni korporaciji.

Več let je treniral in tekmoval v judu in ju-jitsu ter slednjega tudi poučeval. Pridobljen ima naziv ju-jitsu trener in uči samoobrambo.

Povleci View Zapri play
Scroll Top