Dobra praksa

Zakaj so pomembne dobre prakse?

V ponedeljek, 16. 11. 2015, je bil na Gospodarski zbornici Slovenije v okviru Dneva slovenskega zasebnega varovanja, ki je potekal pod geslom”UČINKOVITOST DRŽAVNE REGULATIVE V PANOGI ZASEBNEGA VAROVANJA”, predstavljen članek direktorice Detektivsko varnostne agencije Bernarde ŠKRABAR z naslovom “Zakaj so pomembne dobre prakse“.

V nadaljevanju sledi prispevek:

Vsako leto se 24. 7. obeležuje mednarodni dan zasebnih detektivov in preiskovalcev. Ta dan je rojstni dan prvega znanega detektiva Eugene Francois Vidocq-a, ki je leta 1833 ustanovil detektivsko agencijo Le bureau des renseignments (Office of Intelligence). Letos je globalna obeležitev njegovega rojstva potekala pod geslom »Dragoceno sredstvo skupnosti že od leta 1833«. Trdimo, da so pošteni, strokovni, profesionalni, vztrajni, neomajni in neodvisni detektivi zagotovo dragoceno sredstvo skupnosti.

Poklic detektiva, privatnega, zasebnega detektiva[1], zasebnega preiskovalca, kot ga imenujejo v tujini in detektivska oz. zasebna preiskovalna dejavnost[2] imata v svetu dolgoletno tradicijo. Detektivi so znani že za časa Faraonov v Egiptu, antičnem Rimu in Grčiji ter inkovskem imperiju. Izraz preiskovalec se je pojavil v 12. stoletju, v Franciji, in je bil uporabljen za imenovanje kraljevih komisarjev, pooblaščenih za opravljanje nadzora. Prav Eugene Francois Vidocq naj bi navdahnil američana, Allena Pinkertona, ki je leta 1850 postal detektiv in je v svetovnem merilu najbolj znan detektiv. V njegovi detektivski agenciji je leta 1856 pričela z delom prva ženska detektivka Kate Warne. Druga detektivka, ki se je zapisala v zgodovino te dejavnosti, je prav tako delala v pinkertonovi detektivski agenciji, ime ji je bilo Hattie Lawton. V detektivskih vrstah je malo žensk[3], zato so še toliko bolj dragocene.

Kar je občudovanja vredno, je to, da je imel od leta 1850 Pinkerton svoj etični kodeks, ni sprejemal vsakršnih primerov, ni sprejemal podkupnin. Premišljeno je izbiral svoje sodelavce, in sodelavke. V času, ko ženske niso imele niti volilne pravice, je v svoji agenciji ustanovil ženski oddelek. Vedel je, da detektiv ne more biti kdorkoli, saj je narava njegovega dela takšna, da zahteva osebne kvalitete, ogromno sposobnosti, veščin in širok spekter izobrazbe ter izkušenost[4].

Danes nas, detektive, še vedno kje gledajo po strani in žal v širši javnosti še vedno prevladuje mnenje, da je detektiv čudaški samotar, vohun, ki pri delu ne izbira sredstev, zasleduje ljudi, predvsem nezveste može in žene, pri tem pa ni zavezan kakršni koli morali ali etičnem kodeksu in se mu tako pripisuje praviloma negativna konotacija. Isto ugotavlja tudi Maier (2001), ki pravi, da je delo detektiva po javnem mnenju večinoma na področju razvez zakonskih skupnosti in s tem povezanim špijoniranjem[5] skozi ključavnico[6]. Takšno mnenje je seveda zelo potvorjeno, predvsem je posledica podobe, ki si jo ustvarijo gledalci na podlagi tujih filmov in nanizank, v katerih ne manjka akcije, hitrih avtomobilov, orožja, zagonetnih in nato čudežno hitro rešenih primerov in podobnega. Detektivsko delo je v realnosti sicer kdaj tudi akcijsko obarvano, v sami srži pa je detektivsko delo resno, odgovorno delo, ki zahteva celega in neoporečnega človeka. Detektiv je torej intelektualni avanturist (Balažič, 1998), saj mora biti vedno pripravljen na nepričakovano, biti mora odziven in kreativen, samoiniciativen (Brown, 2003). Detektiv ne more biti kdorkoli, saj je narava tega dela takšna, da zahteva osebne kvalitete, sposobnosti, veščine in širok spekter izobrazbe in izkušenj (Klavora, 2012). Biti detektiv ni samo poklic, ampak je tudi stil, način življenja, saj pri svojem delu detektiv nima ustaljenega ritma, vse je odvisno od primera, ki ga je prevzel, kateremu prilagodi svoj dan, teden, na katerem dela, dokler ga ne reši (Škrabar, Trivunović, Požru, 2011). Stranke najamejo detektiva na točki, ko same ne morejo, ne znajo ali nimajo časa za rešitev določenega problema, ugotovitve dejanskega stanja. Uspeh detektiva pri odkrivanju, razkrivanju, preiskovanju je rezultat njegovih prizadevanj, ki so sestavljena iz strokovnosti, discipline, vestnosti, nadarjenosti, ustvarjalnosti ipd. (Škrabar, 2011). Detektiv nima prepisanega delovnega časa, pogosto dela v zgodnjih jutranjih, poznih večernih urah, ob vikendih, praznikih. Delo je lahko nevarno in stresno (Vejnović et al, 2008).

Maier (2001) pravi, da mora imeti detektiv visoko stopnjo osebne integritete. V nadaljevanju primerja avtor delo detektiva z delom zdravnika. Kdor obišče zdravnika, bo deležen obravnave, ne pa nujno ozdravljenja. Tako tudi detektiv lahko profesionalno opravi svoje delo, pa stranka ne dobi želenih rezultatov. Detektiv pa je kljub temu ugotovil dejansko stanje in je seveda upravičen do plačila za svojo storitev. Sennewald in Tsukayama (2006) menita, da so detektivi ljudje, ki so navajeni trdega dela in jim je skupna ena lastnost in ta je vztrajnost. To naj bi bila lastnost, je najbolj pomembna, sicer pa je še vrsta drugih, nujno potrebnih lastnosti, ki jih avtorja naštevata, pri čemur poudarjata, da mora imeti dober karakter in biti mora profesionalen.

Osnovno načelo pri detektivskem delu je načelo zakonitosti. To načelo na področju detektivske dejavnosti pomeni, da morajo detektivi opravljati svojo dejavnost samo na podlagi zakona in predpisov, ki so izdani na njegovi podlagi, ter na način, ki ga določa zakon. Vezanost na zakon je pri opravljanju detektivske dejavnosti conditio sine qua non[7], saj se s tem zagotavljajo svoboda gibanja, nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti ter njegove zasebnosti in osebnostnih pravic. To tudi pomeni, da pri opravljanju detektivske dejavnosti ne velja splošna svoboda ravnanja, po kateri je v pravni državi človeku dovoljeno vse, kar ni prepovedano. Tako v detektivski dejavnosti velja načelo, da je pri opravljanju dejavnosti izrecno prepovedano vse, kar ni dovoljeno, in ne obrnjeno (Savski et al, 2012). Če nadaljujemo v še bolj konkretni smeri, imamo detektivi »Kodeks poklicne etike, ki opozarja, kako zelo pomembna je etika v detektivskem poklicu. S sprejemom Kodeksa poklicne etike se detektiv med drugim zavezuje, da bo deloval v skladu z najvišjimi moralnimi in etičnimi načeli ter da ne bo nikoli zavestno naredil česa, s čimer bi lahko omadeževal poklic detektiva. Iz napisanega je razvidno, da Kodeks poklicne etike opredeljuje samo zavestno neetično vedenje. Sodobni modeli etičnega vedenje pa čedalje več pozornosti namenjajo preučevanju vpliva intuitivnih, nezavednih in samodejnih procesov na neetično vedenje (Palazzo, Krings, & Hoffrage, 2012; Welsh & Ordonez, 2013 v Aleksič, 2015) ter poskušajo odgovoriti na vprašanje, kateri dejavniki spodbujajo nezavedno neetično vedenje (Aleksić, 2015).«

»Svoje neetično vedenje si zelo pogosto racionaliziramo s stavki, kot so »to vsi počnejo« ali »če tega ne bi storil, bi izgubil službo/stranko«, in tako krivdo za lastno neetično vedenje pripišemo nekemu zunanjemu dejavniku (drugi osebi, instituciji ali zunanjemu pritisku) (Hall, 2010 v Aleksić, 2015). Tovrstna etična slepota lahko ogrozi kredibilnost detektivskega poklica, saj se detektiv, ki zelo pogosto racionalizira svoja morebitna neetična dejanja, prepriča, da svoje delo opravlja na dober, etičen način in ne išče več objektivne resnice, kar pa predstavlja temelj detektivskega poklica (Aleksić, 2015).«

Glede na to, da etika pomembno vpliva na ugled detektiva ter na zaupanje naročnika, etika v detektivskem poklicu ni več razkošje ne možnost, temveč gradnik dobrih poslovnih praks vsakega detektiva. Če bodo detektivi želeli preživeti na vedno bolj konkurenčnem in zahtevnem trgu, bodo morali biti zelo pozorni tudi na nenehno preiskovanje lastnega dela in odpravljanje tako zavednih kot tudi nezavednih neetičnih vedenj, saj postaja družba vse bolj  nestrpna in netolerantna do sebičnih, neodgovornih in neetičnih dejanj (Aleksić, 2015).«

Detektiv je po McMahon (2007) profesionalni preiskovalec, ki uporablja opazovanje, poizvedbo, pregled in preizkušanje za pridobitev dokazov in podatkov o dejstvih, na podlagi katerih se lahko nato sprejme ustrezne odločitve. Detektiv je strokovnjak z visoko mero samoiniciativnosti, ki se preudarno loti zadane naloge, je iznajdljiv ob vsakem času na vsakem mestu. Iz dneva v dan si marljivo nabira kilometrino, izkušnje in znanje, ki jih ne glede na težavnost primera pogumno pretaplja v uspeh. Glavna bit detektiva je vedoželjnost, ki jo pri opravljanju svojega dela poveže z namenom in željo pomagati stranki (posameznik, gospodarska družba), da bo slednja z njegovo pomočjo lažje, bolje, hitreje, z manjšimi stroški oziroma bolj učinkovito funkcionirala.

»Vsekakor mora biti detektiv oseba, ki je vredna zaupanja. Zaupanje, ki ga zgradi s svojo stranko, je ključ do uspeha. Stranka bo le osebi, ki ima integriteto, za katero ve, da bo občutljive informacije obdržala zase, zaupala naloge iskanja, poizvedovanja, preverjanja. Posameznica ali posameznik mora imeti tudi zelo stabilno osebnost, kar pomeni, da jo oz. ga nepredvidena, nenadna, nenavadna, včasih pa celo ogrožujoča dejanja ne spravijo s tira. Ne glede na to, da detektiv odkriva predvsem nepravilnosti, ki se dogajajo v naši družbi, mora biti po mojem mnenju pošten, tako do sebe, do svojega dela kot tudi do svojih strank. Gotovo ni malo situacij, v katerih bi lahko (pa tega ne naredi) določeno zgodbo popačil, si jo izmislil, jo po ‘lovsko’ obogatil in tako pred stranko le še poudaril svoja odkritja oziroma svojim razkritjem neetično povečal ceno in/ali učinek (Boštjančič, 2015).«

 

Trend v detektivski branži bi moral nujno iti v smer uvedbe obveznega instituta pripravništva, saj bi s tem zagotovili boljšo usposobljenost novih detektivov ter »mehkejši« prehod ljudi iz teorije v prakso, nenazadnje pa posledično s tem tudi boljšo kvaliteto detektivskih storitev. Ljudem pa bi morali še, preden se odločijo za vstop v detektivske vrste, detajlno predstaviti detektivsko delo, saj menim, da bi se na tak način, kar nekaj ljudi odvrnilo od tega posla, saj je osip novopečenih detektivov precejšen. Trdno verjamem, tudi na podlagi večletnih izkušenj s študenti, praktikanti in pripravniki, da večina njih nima realne predstave o tem delu. Nasploh pa bi morali, tako v družbi, posebej pa še v naši dejavnosti, poudarjati pomen etičnosti in integritete.

Detektivi bi morali biti na vsak način visoko izobraženi in izkušeni profesionalci, strokovnjaki, ki služijo ljudem z zaupanjem. Ljudje, ki neizkušeni, neizurjeni, po možnosti še neetično opravljajo detektivsko delo, izjemno škodijo moralnem ugledu te industrije.

Viri

Aleksić, D. (2015). Detektivi, zanos in etična slepota. B. Škrabar (ur.) Pod lupo, revija Detektivsko varnostne agencije (str. 8-9). Ljubljana.

Balažič, V. (1998). Mednarodni primerjalni prikaz organizacije zasebnega varovanja in detektivske dejavnosti. A. Anžič (ur.), Zasebno varovanje in detektivska dejavnost – novi izzivi, Zbornik posveta (str. 27-44). Ljubljana:  Visoka policijsko – varnostna šola.

Boštjančič, E. (2015). Poklic detektiva – skozi oči psihologinje. B. Škrabar (ur.) Pod lupo, revija Detektivsko varnostne agencije (str. 21). Ljubljana.

Brown, S.K. (2003). The Complete Idiot’s Guide to Private Investigating. Penguin Group, IN, ZDA.

Cavallaro, M.J. (2011). How to open & operate a financially successful private investigation business? Atlantic Publishing  Group, Inc., Florida, ZDA.

Klavora, M. (2012). Smeri razvoja detektivske dejavnosti. T. Pavšič Mrevlje (ur.), 13. slovenski dnevi varstvoslovja. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

McMahon, R. (2007). Practical Handbook for Professional Investigators. CRC Press, Taylor & Francis Group, NY, ZDA.

Maier, B. (2001). Der Detektiv Report. Ueberreuter, Wien, Avstrija.

Maier, B. (2001). Verbrechensaufklärung durch Privatdetektive. Kriminalistik, 55 (10), 670.

Savski, S., Grilc, B., Jarc, S., Mele, Z. (2012). Zakon o detektivski dejavnosti s komentarjem. Založba GV, Ljubljana.

Sennewald, C.A., Tsukayama, J.K. (2006). The Process of Investigation: Concepts amd Strategies for Investigators in the Private Sector. Elsevier Inc., ZDA.

Škrabar, B., Trivunović, J., Požru, J.A. (2011). Retrospektiva razvoja detektivske dejavnosti v RS. T. Pavšič Mravlje, I. Areh (ur.), 12. slovenski dnevi varstvoslovja. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Škrabar, B. (2011). O detektivu. Detektiv, revija Detektivske zbornice  8 (1).

Vejnović, D., Trivunović, J., Matijević, M., Vrtovec, Z., Lalić, V., Perko, J., Đukić, S. (2008). Detektivska djelatnost: teorijski i praktični aspekti po standardima Evropske unije. Banja Luka: Defendologija centar za bezbjednosna sociološka i kriminološka istraživanja in Ljubljana: Detektivska zbornica Republike Slovenije.

[1] Private detective, PI, private investigator, Private Eye, Privatdetektiv, Privatermittler, Berufsdetektiv, privatni istražitelj oz. detektiv, zasebni detektiv, zasebni preiskovalec, poklicni detektiv ipd.

[2] Private investigation

[3] V ZDA je približno 15% ženskih zasebnih detektivov od skupno 60.000 zasebnih detektivov (Cavallaro, 2011). V Republiki Sloveniji smo z raziskavo, ki smo jo opravili leta 2011, ugotovili, da je skupno število detektivov, katerim je bila od leta 1996 do leta 2010 podeljena licenca, 141. Od tega je 118 moških in 23 žensk. V detektivski poklic vstopi približno 1,5 ženska na leto, pri moških pa je to povprečje 7,8 na leto. Slednje povprečje dviguje predvsem visok vstop moških v ta poklic od leta 1996 – 1999, medtem ko se je od leta 2000 dalje ta rast umirila in dosegla povprečje 3,8 detektiva na leto. Ta podatek nam pove, da od leta 2000 dalje vstopi cca 2,5-krat več moških kot žensk v detektivski poklic. Najverjetneje je razlog v tem, da zahteva opravljanje detektivskega poklica celega človeka, zaradi česar je to delo lažje opravljati moškemu, kot ženski, ki bi imela poleg kariere še skrb za otroke ipd. »Pravo« detektivsko delo namreč ne pozna fiksnega delovnega časa, dan se lahko začne zgodaj zjutraj in se zavleče do pozne noči, ali celo za več dni. Delovni dan se lahko prične na enem koncu Slovenije in konča na drugem, redko, a vendarle včasih celo v tujini. Ob takem načinu dela je dokaj težko usklajevati službeno in privatno življenje. Z analizo smo prav tako ugotavljali razmerje med spoloma vseh detektivov od leta 1996 do 2010. Zajeti so bili tako aktivni detektivi kot tisti, ki so licenco vrnili, jim je bila odvzeta ali pa je prenehala veljati zaradi smrti. Od tega je bilo 118 oziroma 84 % moških in 23 oziroma 16 % žensk, torej približno 5-krat več moških kot žensk (Škrabar, Trivunović, Požru, 2011).

[4] Vstopne zahteve po Zakonu o detektivski dejavnosti so takšne, da postavljajo detektiva formalno blizu poklicem, kot so odvetnik, notar, izvedenec, kriminalist, psiholog, poslovni svetovalec (Klavora, 2011).

[5] vohuniti, oprezovati (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2008).

[6] Pogovorno Schlüsselloch-Guckerei

[7] nujni pogoj

Bernarda Škrabar, direktorica Detektivsko varnostne agencije