Pravna praksa, 29. januar, leto 45/1726 št.4

VARSTVOSLOVJE

Vloga detektiva pri alkotestih skozi prizmo odločbe US RS Up-290/20, U-I-138/24

Bernarda Škrabar Damnjanović,

mag. varstvoslovja,

direktorica Detektivsko varnostne agencije, d.o.o.,

certificirana mednarodna preiskovalka,

članica izvršnega odbora Council of International Investigators, ZDA

Miha Dvojmoč,

dr. pravnih znanosti,

izredni profesor na FVV Univerze v Mariboru,

Zloraba alkohola in prepovedanih drog ogroža varnost in zdravje pri delu ter lahko povzroči resne posledice. Ključno pravno vprašanje je, ali se lahko delodajalec pri najstrožjih sankcijah, zlasti izredni odpovedi delovnega razmerja še vedno zanesljivo opre izključno na pozitiven alkotest (indikator alkohola) in podpis delavca, da se z rezultatom strinja, ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS Up‑290/20, U‑I‑138/24. Torej, ali odločba Ustavnega sodišča RS Up-290/20, U-I-138/24, ki se izrecno nanaša na prekrškovne postopke v cestnem prometu, vpliva tudi na dokazno presojo v delovnopravnih postopkih pri alkotestih in vlogi detektiva kot strokovnega pooblaščenca delodajalca.

1. NIVO: Normativni okvir

Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP)[1] v 3. členu razlikuje med indikatorjem alkohola (alkotestom), ki je sredstvo za hitro ugotavljanje prisotnosti alkohola v izdihanem zraku in med merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom) , ki je merilna naprava, za katero veljajo meroslovni standardi. Drugi odstavek 107. člena ZPrCP (ki je bil predmet ustavnosodne presoje) je v prekrškovnem postopku omogočal, da je pozitiven rezultat na indikatorju alkohola in podpis storilca, da se z rezultatom strinja (ali celo zgolj fikcija strinjanja ob odklonitvi etilometra/strokovnega pregleda), zadostovala za kazen zaradi vožnje pod vplivom alkohola.

Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD‑1)[2] v 51. členu določa, da delavec ne sme delati ali biti na delovnem mestu pod vplivom alkohola, prepovedanih drog ali drugih prepovedanih substanc. Če je delavec pod vplivom, ga mora delodajalec takoj odstraniti z dela, delovnega mesta in iz delovnega procesa. Postopek in način ugotavljanja stanja določi delodajalec v internem aktu.[3]

Za naše vprašanje je bistveno varstvo dostojanstva in zasebnosti delavca (46–48. člen Zakon o delovnih razmerjih (ZDR‑1)[4]) s pravilom o dokaznem bremenu. Pri odpovedi delovnega razmerja nosi dokazno breme praviloma delodajalec (84. člen). Kršitev pa mora biti hujše narave in s tem onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja.

Zakon o detektivski dejavnosti (ZDD‑2)[5] opredeljuje detektivsko dejavnost kot zbiranje, obdelavo, posredovanje podatkov in svetovanje na področju preprečevanja kaznivih ravnanj za potrebe naročnika. Med tipične naloge detektiva sodi tudi preverjanje dela pod vplivom alkohola in prepovedanih drog ter drugih disciplinskih kršitev.⁴

Pri tem je treba poudariti, da se odločba Ustavnega sodišča neposredno nanaša na prekrškovni postopek in uporabo kaznovalne oblasti države. Ne presoja zakonitosti izvajanja preizkusov alkoholiziranosti na delovnem mestu in ne posega v ureditev po ZDD-2 niti v obveznosti delodajalca po ZVZD-1. Uporaba indikatorjev alkohola in hitrih testov v delovnih razmerjih ostaja dopustna kot del preventivnih in varnostnih ukrepov, katerih namen je zagotavljanje varnega delovnega okolja, in ne predstavlja izvajanja kaznovalne oblasti države.

Ključne ugotovitve Ustavnega sodišča v odločbi Up‑290/20, U‑I‑138/24

Ustavno sodišče je jasno poudarilo, da domneva nedolžnosti (27. člen Ustave) velja tudi v postopkih o prekršku. Krivda mora biti dokazana z visoko stopnjo gotovosti, standard dokazovanja je primerljiv s kazenskim standardom onkraj razumnega dvoma, zakon ne sme omogočiti obsodbe na podlagi objektivno nezanesljivih dokazov.[6] Ustavno sodišče pri tem izhaja iz zakonske definicije indikatorja in sicer, da gre za hitro presejalno sredstvo in kot tako za nezanesljiv dokaz. Indikator alkohola ni merilna naprava v meroslovnem smislu in da za indikator ne veljajo enaki strogi meroslovni standardi kot za etilometer.[7]

Navedena ustavnopravna izhodišča ne pomenijo, da bi bila uporaba indikatorjev alkohola kot presejalnih sredstev sama po sebi nezakonita ali protiustavna. Ustavno sodišče njihove uporabe ne prepoveduje, temveč omejuje njihovo dokazno vrednost v kaznovalnih postopkih. V delovnopravnem kontekstu, kjer je primarni cilj varovanje varnosti in zdravja pri delu, ostajajo indikatorji alkohola dopustno sredstvo za ugotavljanje suma in sprejem varnostnih ukrepov. V nadaljevanju se bo morala oblikovati sodna praksa ali pa bo celo potrebna ustavna presoja, vendar v tem trenutku menimo, da so indikatorji oziroma sedanji merilci zadosten dokaz, za utemeljen sum in za izvedbo varnostnih ter organizacijskih ukrepov delodajalca, kajti tudi tu ima delavec vedno pravico zavrniti rezultate in mu delodajalec v nadaljevanju omogoči drugačen način merjenja alkohola v krvi, kot je npr. odvzem krvi.

Bistvena ustavnopravna poanta je, da voznik ali v našem primeru delavec ne more vedeti, ali je rezultat indikatorja (npr. 0,52 mg/l) pravilen. Njemu je znano le, ali je pil ali ne, ne pa natančna koncentracija alkohola. Izjava »strinjam se z rezultatom« zato ni priznanje dejanskega stanja, ampak zgolj pristanek na tehnično informacijo, ki je sam ne more preveriti. Ustavno sodišče zato takšni izjavi ne priznava dodatne dokazne vrednosti.[8]

Spornost drugega odstavka 107. člena ZPrCP je tudi v tem, da v primeru odklonitve nadaljnjega preizkusa (etilometer, kri, urin) uvede pravno fikcijo, da se voznik strinja z rezultatom indikatorja. Odklonitev invazivnejšega posega se sankcionira s fikcijo priznanja in dokazno breme se obrne. Krivda se fikcijsko vzpostavi brez realnega dokazovanja. Ustavno sodišče je ocenilo, da je takšna ureditev neskladna z domnevo nedolžnosti. Ustavno sodišče ni takoj razveljavilo drugega odstavka 107. člena, ampak je ugotovilo protiustavnost ter zakonodajalcu naložilo odpravo v roku enega leta. Vmes morajo sodišča ZPrCP razlagati ustavnoskladno, kar pomeni, da ni dopustno kaznovati voznika zgolj na podlagi kombinacije indikator in (fikcijsko ali dejansko) strinjanje brez dodatnih zanesljivih dokazov.[9]

Odklonitev preizkusa na delovnem mestu

Smiselno je, da delodajalec v internem aktu jasno določi, da je odklonitev zakonitega preizkusa na alkohol in prepovedane droge samostojna kršitev delovnih obveznosti in da lahko, ob upoštevanju okoliščin, preteklih kršitev, narave dela (varnostno občutljiva delovna mesta)  predstavlja tudi hudo kršitev, ki upravičuje redno ali v skrajnih primerih izredno odpoved delovnega razmerja. V takem primeru je predmet dokazovanja odklonitev testa, kar je dokazno precej enostavno (zapisnik detektiva, priče ipd.).⁹ Takšna ureditev je skladna tudi z ustaljenim stališčem delovnopravne sodne prakse, da se kršitev presoja celostno, ob upoštevanju vseh okoliščin primera.

Vloga detektiva po tej odločbi

Odločba Ustavnega sodišča RS Up-290/20, U-I-138/24 ne posega v zakonsko ureditev detektivske dejavnosti niti v zakonitost izvajanja preizkusov alkoholiziranosti na delovnem mestu. Nanaša se na dokazni standard v prekrškovnem postopku in uporabo kaznovalne oblasti države, ne pa na preventivne in nadzorne ukrepe v okviru delovnega razmerja.

Detektiv lahko na podlagi pooblastila delodajalca zakonito izvaja preizkuse alkoholiziranosti in hitre teste na prepovedane droge v okviru nalog, ki jih določa Zakon o detektivski dejavnosti (ZDD-2), zlasti pri ugotavljanju kršitev delovnih obveznosti in preprečevanju ravnanj, ki ogrožajo varnost in zdravje pri delu. Takšno ravnanje je neposredno povezano z obveznostjo delodajalca po ZVZD-1, da zagotavlja varno delovno okolje in preprečuje delo oseb pod vplivom alkohola ali prepovedanih substanc.

Namen detektivskega testiranja na delovnem mestu ni ugotavljanje stopnje alkoholiziranosti v meroslovnem ali kaznovalnem smislu, temveč ugotavljanje in dokumentiranje dejanskega stanja, ki lahko predstavlja tveganje za varnost delovnega procesa. Odločba Ustavnega sodišča zato ne omejuje detektivov pri izvajanju takšnih preizkusov, temveč lahko zgolj opozarja na meje njihove dokazne vrednosti pri odločanju o najstrožjih sankcijah.

Sama naloga detektiva pri preizkusih alhokoliziranosti ni dokazovanje stopnje alkoholiziranosti v meroslovnem smislu, ampak ugotavljanje in dokumentiranje stanja, ki ga delodajalec nato presoja v okviru delovnopravnega postopka.

Sklep

Odločba Ustavnega sodišča ne spreminja delovnopravne ureditve, ne vpliva na zakonitost izvajanja preizkusov alkoholiziranosti na delovnem mestu ter ne igra vloge pri nadzoru alkotestiranja v tem primeru. Na podlagi navedenega se kot najbolj pravno varen pristop kaže v naslednjem modelu in sicer naj interni akt oz. pravilnik v organizaciji jasno določi prepoved dela pod vplivom alkohola in prepovedanih drog ter posledice, natančno opiše postopek testiranja (kdaj se testira, kriteriji za sum, kdo testira, katera sredstva se uporabljajo, kako se dokumentira), določi postopek v primeru odklonitve testiranja (odklonitev kot kršitev), uredi varstvo osebnih podatkov in roke hrambe dokumentacije. Prvi korak ob sumu naj bo, da se delavca takoj odstrani z dela (varnostni ukrep), dogodek se zabeleži v zapisniku. Takoj, ko je možno naj se opravi testiranje. Pri sumu alkoholiziranosti je to alkotest ali strokovni pregled (kri/urin), pri testiranju na prepovedane droge pa preliminarno testiranje in po potrebi potrditveno testiranje[10] oz. ponovni odvzem sline in potrditveni test.  Detektiv naj skrbno dokumentira: kdo je prvi zaznal sum (ime, funkcija, kaj je opazil), rezultat alkotesta ali pa hitrega testa na prepovedane droge (čas, naprava, vrsta testa, serijska številka, način izvedbe), ponujene možnosti (potrditveni test) in odziv delavca, komunikacijo z delavcem (pouk o pravicah, pojasnitev posledic). Odklonitev se zabeleži v zapisniku, obravnava se kot samostojna kršitev, skupaj z drugimi indici (vonj, vedenje, okoliščine).

Odločba Ustavnega sodišča RS Up‑290/20, U‑I‑138/24 ne prepoveduje uporabe alkotestov in hitrih testov na prepovedane droge niti v cestnem prometu niti v delovnih razmerjih. Prav tako navedena odločba ne posega v zakonitost detektivske dejavnosti pri izvajanju preizkusov alkoholiziranosti in hitrih testov na prepovedane droge na delovnem mestu. Detektiv pri tem deluje kot strokovni izvajalec nadzora in dokumentiranja v okviru pooblastila delodajalca, njegov namen pa ni ugotavljanje kazenske ali prekrškovne odgovornosti, temveč zagotavljanje varnosti delovnega procesa in ustvarjanje dokazne podlage, ki je skladna z ustavnimi jamstvi in delovnopravnimi standardi.

Detektiv ostaja ključen strokovni partner delodajalca, vendar se njegova vloga premika od gole meritve k celovitemu, procesno premišljenemu vodenju postopka, kjer je cilj, da dokazi vzdržijo sodno presojo in da so hkrati spoštovane pravice delavca.²⁰