Na Hrvaškem rojeni Ivan Vučetić si je v Argentini ustvaril kariero antropologa, hkrati je deloval kot policist, znan pa je predvsem kot pionir na področju raziskovanja, razvoja ter uporabe prstnih odtisov.

Rodil se je 20. julija 1858 na otoku Hvaru kot najstarejši od enajstih otrok. Očetu je sprva pomagal v trgovini, ki se je ukvarjala z izdelavo in prodajo sodov. Šolal se je za frančiškanskega meniha zaradi česar je zgodaj začel brati in pisati, tekom šolanja se je naučil tudi italijanskega jezika. Že od mladih nog se je zanimal za glasbo, kar je kasneje imelo vpliv na ustanovitev orkestra v Argentini ter komponiranju glasbe.

Z mlajšim bratom ter drugimi sorodniki in prijatelji se je Ivan 24. februarja 1884 izselil v Argentino. Prvih nekaj let je bil v Argentini zaposlen pri javnem podjetju za čiščenje odpadnih voda v Buenos Airesu, kasneje se je ustalil v mestu La Plata. Leta 1888 je našel zaposlitev kot pripravnik na centralni policijski postaji v provinci Buenos Airesa.

Prstni odtisi so bili sicer v uporabi že v času Babiloncev – uporabljali so jih na glinenih ploščicah za namene potrjevanja poslovnih transakcij. Nekje v 14. stoletju se je uporaba prstnih odtisov razširila tudi na področje identifikacije. Toda šele leta 1788 je J.C. Mayers ugotovil, da so prstni odtisi pri vsakem posamezniku edinstveni. Kljub tej ugotovitvi se je za namene individualizacije še naprej uporabljala antropometrična metoda, ki jo je zasnoval francoski kriminalist Alphonse Bertillon. Ta sistem je temeljil na telesnih meritvah: merili so velikosti glave, telesa, rok in nog.

Leta 1880 se je argentinski policiji zdelo potrebno, da ustvari oddelek, ki bi poskrbel za identifikacijo posameznikov, ki so storili kaznivo dejanje. V ta namen so poslali zdravnika Avgusta P. Draga študirati metodo, ki jo je razvil Bertillon. Medtem ko je policija v Buenos Airesu ustvarila oddelek posvečen antropometrični identifikaciji, je Vučetić preiskoval prstne odtise v bližini mesta La Plata na tamkajšnjem uradu za identifikacijo in statistiko.

Navdušen zaradi članka objavljenega v francoski reviji SCIENTIFIQUE, ki je poročal o angleškem znanstveniku Francisu Galtonu (1822-1911), ki je začel s poskusi s prstnimi odtisi in njihovo potencialno uporabo pri identifikaciji, je tudi sam Vučetić začel zbirati prstne odtise aretiranih moških. Njegova intenzivna študija ga je pripeljala do potrditve, da je mogoče prstne odtise razvrstiti v skupine.  Leta 1891 je Vučetić sam oblikoval postopek klasifikacije prstnih odtisov z metodo vtisov. Izumil je tudi potrebne elemente za pridobitev kakovostnih prstnih odtisov, poskušal pa je tudi sistematizirati svojo metodo. Šele leta 1894 je s pomočjo svoje metode prepričal nadrejene, da antropometrija ni več potrebna in primerna. Vučetić je večkrat redefiniral svoj sistem klasifikacije, s pomočjo katerega je lahko razvrstil veliko število prstnih odtisov v skupine, po katerih je bilo iskanje enostavnejše.

Njegova metoda se je sprva imenovala Icnofalangometría ali Galtonova metoda. Kasneje se je na predlog Francisca Latzina metoda preimenovala v daktiloskopijo.

Sestavljena je bila iz 101 vrste prstnih odtisov, ki jih je Vučetić sam razvrstil na podlagi Galtonove nepopolne taksonomije. Septembra 1891 se je Vučetovićeva metoda začela uradno uporabljati za individualizacijo prestopnikov in kriminalcev. Marca leta 1892 pa je Vučetić odprl prvi urad za preiskovanje prstnih odtisov v Buenos Airesu.

V zelo kratkem času od ustanovitve urada je bila spisana prva obsodba, ki je temeljila na dokazih pridobljenih s pomočjo prstnih odtisov. Leta 1892 pa je bil v Argentini prvič s pomočjo prstnih odtisov in njihove primerjave razrešen tudi umor.

Uspešno razrešeni primeri so spodbudili policijo v Argentini, da je metodo prstnih odtisov prepoznala kot koristno, zato so leta 1900 izdali prve identifikacijske kartice prstnih odtisov za širšo uporabo v policiji. Ta se je kasneje kot znanstveno učinkovita metoda razširila tudi v druge dele sveta.

Vučetić je objavil vse svoje metode, teorije in ugotovitve v knjigi z naslovom “General Instructions for the Anthropometric System and Digital Impressions”.  Leta 1904 ga je njegovo najpomembnejše objavljeno delo "Dactiloscopía Comparada" (v prevodu Primerjalna daktiloskopija) pripeljalo do prejema nagrade in seveda tudi do mednarodnega priznanja.

Ivan Vučetić je ustvaril enega najbolj brezhibnih sistemov klasifikacije prstnih odtisov in je hkrati v zgodovini zapisan kot prva oseba, ki je s pomočjo prstnih odtisov razrešila zločin.

Sam je tudi opravil znanstvena potovanja po Aziji, Severni Ameriki in Evropi, obiskal je 18 držav in 43 mest ter s tem poskušal ugotoviti izvor identifikacije po prstnih odtisih. Udeleževal se je tudi številnih znanstvenih kongresov ter objavljal knjige, ki temeljijo na njegovih ugotovitvah. Ko je zaključeval potovanje po Evropi, se je v Parizu želel srečati z Alphonsom Bertillionom, ki pa se domnevno ni želel srečati z njim. Medtem ko se sistem klasifikacije prstnih odtisov po Vučetiću še vedno uporablja predvsem v špansko govorečih državah, se drugje predvsem v ZDA in v Evropi uporablja sistem Williama Henryja, ki ga je najprej sprejel Scotland Yard leta 1901. Večina daktiloskopskih laboratorijev uporablja bodisi Vučetićev ali Henryjev klasifikacijski sistem. Mednarodne organizacije, kot so na primer Interpol danes uporabljajo obe metodi.

Ivan Vučetić je umrl v mestu Dolores v provinci Buenos Aires. Svoje zbrane datoteke in knjižnico je podaril Fakulteti sodnih in družbenih ved Univerze v La Plati. Po njem se imenuje tudi policijska akademija v La Plati.