Avtorica:
Izr. prof. dr. Eva Boštjančič
Objavljeno:
Revija Pod lupo št.: 5, letnik 2019

O AVTORICI

Izr. prof. dr. Eva Boštjančič je vodja katedre za psihologijo dela in organizacije, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, in urednica spletne strani www.psihologijadela.com

Nadeti si plašč anonimnosti je danes enostavno – odpreš nov profil na spletu, si izbereš vzdevek, na katerega prilepiš fotografijo, na primer rumenega cveta, in tvoj ”pohod” s smetenjem kritizerstva, obsojanja, obrekovanja in sovraštva se lahko začne. Pod okriljem anonimnosti je dovoljeno prav vse, od všečkanja sovražnega govora, opisovanja neprijetnih dogodkov, neutemeljenega izpostavljanja delodajalca, do razkrivanja zaupnih poslovnih informacij ali ”križanja” svojega šefa. Gre za moč, ki nam jo daje plašč anonimnosti, v katerega smo udobno zaviti na domačem kavču, ko imamo v rokah pametni telefon ali prenosni računalnik ter tipkamo. Za nami ostajajo črke, besede, komentarji, včasih celi romani opisov, kaj vse je narobe, kdo vse je tega kriv in obtožbe, ki imajo včasih večjo moč kot pisanja izpod prstov pravih strokovnjakov (npr. novinarjev, pravnikov, psihologov, kriminalistov). Pri tem pa se (skoraj) nihče ne zaveda posledic, ki jih anonimna pisanja prinašajo tistim, ki so omenjeni – včasih so bili javno izpostavljeni, linčani, mučeni ali celo obglavljeni, danes pa to počnemo na mnogo bolj sofisticiran, indirekten način.

Moč besede

Besede, ki so včasih predstavljale enega največjih simbolov svobode govora, so postale besede, ki ob neustreznem in neetičnem rokovanju – anonimna pisma, ovadbe, obrekovanje na forumih – povzročajo posamezniku stres, znižujejo njegovo učinkovitost, mu jemljejo energijo, ubijajo ustvarjalnost. Včasih pa so sposobne žrtev pisanj celo ubiti, dobesedno; ko posameznik, zaradi lična na spletu ter zanj brezizhodnega položaja, naredi samomor ali posredno – kot je na primer odstop od projekta, izstop iz stranke, odpoved delovnega razmerja ”zaradi osebnih razlogov”.

Anonimnost ima posledice – svoboda ali ujetost

Anonimnost je med nas s svetlobno hitrostjo raznesel svetovni splet, stališča do anonimnosti pa so si med znanstveniki kot tudi uporabniki nasprotujoča. Anonimnost prinaša svobodo, da povemo, napišemo ali nekomu zaupamo nekaj, za kar ne bi imeli moči, če bi drugi osebi gledali v oči. Anonimnost omogoča, da posamezniki opozarjajo na napake družbe, delovnih organizacij, posameznikov. Napake bi bile drugače odkrite prepozno ali celo spregledane. Tako v Sloveniji obstaja vrsta spletnih strani, na katerih lahko anonimno opozorimo npr. na neizstavljen račun, na kriminalno dejanje ali na težave v šolstvu. Družba si želi etičnega in moralnega ravnanja, tako da si želi žvižgačev, ki bi preprečevali katastrofe, a hkrati ”pazili”, da ostanejo vsi akterji nepoškodovani. To je res težka naloga in politično ter moralno-etično ne vedno korektna.

Spletni anonimni pisci so nevidni

Anonimnost pri storilcih spletnega anonimnega pisanja (nasilnež je lahko kdor koli, tudi fizično šibkejši posameznik) zmanjšuje socialne zadržke in moralno odgovornost. Poleg tega lahko negativno vedenje nasilneža aktivno podpirajo tudi drugi, s tem ko npr. delijo njegovo objavo, posredujejo sporočilo. Vsiljiva narava spletnega nasilja zabriše mejo med osebnim in javnim, saj lahko komunikacija poteka kjer koli in kadar koli, zato se žrtev težje odmakne od nasilnega dopisovanja. Zaradi anonimnosti nasilneža ima žrtev tudi manj možnosti, da ukrepa, kar hkrati zmanjša njen občutek nadzora nad situacijo. Zaradi vseh naštetih značilnosti je že eno samo nasilno dejanje dovolj, da lahko govorimo o spletnem nasilju.

Anonimnost nam da moč

Anonimnost lahko tudi ogroža. Anonimnost, ter verjetno manjša verjetnost negativnih sankcij s strani drugih, povzroči, da so posamezniki manj zadržani pri izražanju čustev v spletni komunikaciji. Tako povzročitelji kot žrtve spletnega nasilja pogosteje izražajo občutke jeze, strahu in žalosti. Rezultati Bartlettove raziskave iz leta 2016, v kateri so sodelovali študenti na kolidžu Gettysburg, kažejo, da so tisti, ki so menili, da je njihova identiteta na spletu prikrita, pogosteje razkrili, da se ukvarjajo s spletnim ustrahovanjem, celo njihov odnos do te oblike nasilja je bil pozitivnejši (npr. “V redu je, če si to nekdo zasluži.”). Podobno se je zgodilo istega leta v Zimmermanovi študiji. Udeleženci so morali poročati o lastnih izkušnjah pri igranju igre brez zmage, pri čemer so tisti, katerih partnerji v igri so bili anonimni, pisali o njih bolj agresivno in ocenili, da so bili bolj v skušnjavi, da bi ponižali ali udarili svoje partnerje v primerjavi z neanonimnimi udeleženci.

Osebni stik zmanjšuje agresivno vedenje

Pojavnost in vloga anonimnosti je odvisna od stopnje jasnosti določene situacije, ki se hkrati povezuje s številom dostopnih podatkov v danem trenutku. In v praksi imamo ustreznih informacij vedno premalo, da bi lahko ustrezno sklepali, pojasnjevali, sodili in zaključevali. Ob branju komentarjev o člankih na spletu lahko vidimo, da je večina bralcev prebrala le naslov, ki pa je skoraj verjetno provokativen in oblikovan tako, da naključnega spletnega postopača zvabi, da klikne na članek ter ga prebere v celoti.

A ko nam anonimnost ne nudi več popolnega zatočišča, se stopnja naše agresivnosti zmanjša. To so potrdili tudi izraelski znanstveniki v zanimivem eksperimentu o spletnem komuniciranju. Ko so bili opazovanci v računalniškem klepetu popolnoma anonimni, so uporabljali visoko stopnjo verbalne agresije. V drugem koraku, ob uporabi svojega pravega imena in ko so med pogovorom lahko videli dele telesa drug od drugega, je bila verbalna agresija še vedno visoka. Agresija pa se je zmanjšala, ko sta se v video prenosu osebi gledali v oči. To kaže, da lahko stik z očmi označuje pomembno mejo, ki ločuje agresijo od naklonjenosti - tudi če sta se neznanca na računalniškem zaslonu s pogledom le ujela, je bila raven njunega agresivnega vedenja občutno nižja.

Anonimna pisanja v praksi

Dvoršak anonimna pisanja opredeli kot pisanja, ki se lahko pojavijo kjerkoli in kadarkoli, lahko gre za pritožbe, sporočila ali opozorila. Bodimo bolj konkretni in prenesimo spoznanja v delovno okolje, v katerem zasledimo anonimna pisma, anonimne pritožbe in prijave, anonimno spletno pošto ali druge vrste sporočil, za katere avtor ostaja neznan. Kdo napiše takšno sporočilo? Oseba, ki se ne želi izpostaviti, a hkrati »glasno« izraža svoje mnenje. Ta način je morda izbrala zaradi strahu pred avtoriteto ali posledicami, zaradi osebnostnih lastnosti, ki ji preprečujejo konfrontacijo, vzrok so lahko neugodne pretekle izkušnje, lahko je želja nekomu pomagati (etično z opozarjanjem na nepravilnosti ali neetično do višjega, a nezasluženega položaja) ali mu škodovati (z izmišljanjem ali pretiravanjem).

Večja verjetnost, da se bodo anonimna pisanja v delovnem okolju pojavila, je povezana s težavami pri organizaciji dela (npr. ko imamo konflikt vlog), kadar na delovnem mestu ni ustreznega vodenja, ko smo pri svojem delu izpostavljeni drugim, kadar je v organizaciji prisotna neugodna klima ter od organizacijske kulture oziroma od načina, kakšen je odnos vodilnih do nasilja na delovnem mestu. Običajno so žrtve anonimnih pisem posamezniki, ki sprejemajo določene odločitve in imajo avtoriteto. Med njimi so vodje, učitelji, zdravniki, politiki, novinarji … Med njimi se lahko najde prav vsak izmed nas.

Neupravičene obtožbe ali izmišljena dejstva lahko povzročijo, da imajo prejemniki anonimk kasneje pogosto težave s samozavestjo, ki jo potrebujejo pri izvajanju zahtevnejših nalog ter pri postavljanju ciljev. Ko je posameznikova samozavest zamajana, se to lahko kaže kot nihanje razpoloženja, spremljajo ga občutki napadenosti, lastne nestrokovnosti, nemoči in manjvrednosti, oseba ima lahko težave s spancem. Posledice so lahko dolgotrajne in ponavadi en razgovor z delodajalcem ne reši prav veliko. A ta oblika nasilnega vedenja ne vpliva le na žrtev samo in njeno učinkovitost, temveč se lahko posledice razširijo na delovanje celotnega kolektiva, kot tudi doma med njegove oz. njene družinske člane.

Kako ukrepati?

Ljudje se ne odzivamo enako na travmatične in stresne življenjske dogodke, zato je pristop k izgradnji odpornosti individualiziran. Vsak ima potencial za razvijanje osebnostne čvrstosti, vendar je stopnja napredka povezana z osebnostnimi značilnostmi posameznika, individualnimi izkušnjami, z okoljem ter ravnotežjem med tveganjem in zaščitnimi dejavniki vsakega posameznika. Trenutno tako ni enotnega teoretičnega izhodišča oziroma soglasja o tem, kakšen naj bi bil celosten program krepitve osebnostne čvrstosti, ki bi bil učinkovit za vse. Nekateri pristopi delujejo za eno osebo, za drugo pa morda niso primerni. Določene postopke pri soočanju z anonimnimi pisanji lahko oblikuje delodajalec (tako na preventivni kot kurativni ravni), za osebnostno oporo pa mora večinoma poskrbeti zaposleni sam. Zato je pomembno, da vsak posameznik odkrije, katera oblika pomoči mu najbolj ustreza – nekateri poiščejo psihološko pomoč, drugi se zatečejo k družini, tretji pa se okrepijo tako, da javnost informirajo o anonimnih pisanjih, ki so jih prejeli.

Plašč anonimnosti nam torej prinaša varnost in izpostavljenost hkrati. Vedno je potrebno vnaprej razmisliti, v katerih situacijah je anonimnost dobra in želena ter v katerih je lahko škodljiva in ogrožujoča. Zato se nekateri spletni mediji že odločajo, da se določenih njihovih prispevkov ne da komentirati. Hkrati pa nekatere organizacije uvajajo anonimne telefone ali e-naslove, na katerih lahko s pomočjo odzivov uporabnikov ali zaposlenih nenehno izboljšuje kakovost poslovanja. Ja, anonimnost se splača. A anonimnost lahko tudi ubija.

Literatura:

Boštjančič, E. in Reberc, A. (2019): Obrazi nasilja na delovnem mestu – psihološki pogledi in slovenska praksa. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Dvoršak, A. (2002). Detektiv: taktika in metodika poizvedovanja in primeri. Ljubljana: SAD. Pridobljeno s http://www.detektiv.si/files/NoveDatoteke/DETEKTIV%20-%20taktika,%20metodika,%20primeri.pdf.

Lafone, K. A. (2014). An examination of the characteristics of disguised and traced handwriting (doktorska disertacija). University of Birmingham, Birmingham.

Leymann, H. (1996). The content and development of mobbing at work. European Journal of Work and Organizational Psychology, 5(2), 165–184.

Milczarek, M. in European Agency for Safety and Health at Work (2010). Workplace violence and harassment: a European picture. Luksemburg: Publications Office of the European Union.

Mumel, D., Jan, S., Treven, S. in Malc, D. (2015). Mobbing in Slovenia: Prevalence, mobbing victim characteristics, and the connection with post-traumatic stress disorder. Naše gospodarstvo/Our economy, 61(1), 3–12.

Tugade, M. in Fredrickson, B. (2004). Resilient individuals use emotions to bounce back from negative emotional experiences. Journal of Personality and Social Psychology, 86, 320–333.