V nadaljevanju s privolitvijo avtoric, študentk Fakultete za varnostne vede Maše NERED in Ule KOČEVAR, objavljamo seminarsko nalogo z naslovom "POKLICNA ETIKA V DETEKTIVSKI DEJAVNOSTI V TEORIJI IN PRAKSI".

Pri nastajanju seminarske naloge, katere tematika je še kako pomembna in ključna za detektivsko dejavnost in detektive, smo pomagali tudi v naši agenciji. Seminarska naloga je odprla eno od pomembnejših tematik, o kateri se bomo morali detektivi začeti resneje pogovarjati - če nam je to všeč ali ne...

Vabljeni k branju naloge, saj je odlično zapisana, tematika pa še kako aktualna!

     

SEMINARSKA NALOGA

Poklicna etika detektivske dejavnosti v teoriji in praksi

   

Maša Nered in Ula Kočevar

November, 2016                                                          Mentor: pred. dr. Miha Dvojmoč

    Kazalo 1 Uvod. 3 2 Metodološki-hipotetični okvir naloge. 4 2.1 Hipoteza. 4 2.2 Cilji naloge. 4 2.3 Metode dela. 4 3 Opredelitev temeljnih pojmov. 5 3.1 Detektivska dejavnost. 5 3.2 Detektiv. 5 3.3 Opravljanje detektivske dejavnosti v Republiki Sloveniji 5 4 Nadzor nad izvajanjem detektivske dejavnosti v Republiki Sloveniji 6 4.1 Detektivska zbornica Republike Slovenije. 6 4.2 Častno razsodišče. 6 4.3 Inšpektorat Republike Slovenije za notranje zadeve. 6 5 Teoretični del 7 5.1 Etika. 7 5.1.1 Poslovna etika. 7 5.2 Kodeksi poklicne etike. 7 5.2.1 Kodeksi poklicne etike detektivske dejavnosti 8 5.2.2 Kodeks detektivske poklicne etike Detektivske zbornice RS. 8 5.2.2.1 Vsebina kodeksa. 8 7 Praktičen del 9 7.1 Podatki Detektivske zbornice republike Slovenije o kršitvah detektivov. 9 7.2 Mnenja detektivov o etiki detektivske dejavnosti v praksi 9 8 Zaključek. 12 9 Uporabljeni viri 14    

1 Uvod

»Na koncu je vedno najstrožji in edini etični razsodnik Iustia (pravica).« (Zasebni detektiv George de Randich v Dvoršak, 1999).

Biti etičen v svojem poklicu pomeni, da le-tega opravljaš pravično. (Hribar, 1996). A kako v človeku prebuditi čut za vrednote, ki bi ga spodbujale k etičnemu ravnanju?

Detektiv je oseba, ki mora imeti visoko stopnjo osebne integritete, oseba, ki je vredna zaupanja. Živimo namreč v času, ko je posameznik zaradi absurdne zakonodaje o varstvu zasebnosti vse bolj razgaljen vsem na očem. (Dvoršak, 1999) Detektiv pa je tisti, ki dela z občutljivi in intimnimi informacijami posameznikov in ravno zato je zaupanje ključ do tega, da mu stranka zaupa nalogo poizvedovanja. Le-tega si lahko zgradi le s poštenim in etičnim delovanjem, korektnostjo in zakonitim delovanjem. (Boštjančič, 2015 v Škrabar, 2015). Prav tako je večja verjetnost, da detektiv zagreši nekaj nezakonitega in družbeno nesprejemljivega, če deluje brez trdne etične podlage in jasno izoblikovanih vrednot. S tem ogrozi svoj delo, posledično pa tudi svobodo in obstoj. (Dvoršak, 1999)

V detektivski dejavnosti ne velja načelo svobodnega ravnanja, ampak načelo, »da je pri opravljanju dejavnosti izrecno prepovedano vse, kar ni dovoljeno in ne obrnjeno.« (Savski et al, 2012, v Škrabar, 2015) Marsikdo je morda mnenja, da je vse, kar ni dovoljeno, opredeljeno z zakonom, vse ostalo pa je povsem dopustno. A temu ni tako, saj zakoni ne morejo predpisovati vsega, kar ni dovoljeno. Velikokrat se torej znajdemo na razpotju in ne vemo, kaj bi bilo v konkretnem primeru pošteno in etično. Ravno zato praktično vsaka poklicna ali socialna skupina oblikuje svoj kodeks etičnega vedenja, v katerem so zapisane ponotranjene vrednote njenih članov ter temeljna načela, ki jih vodijo pri delu.

Že eden izmed najbolj znanih svetovnih detektivov – Pinkerton, je imel svoj etični kodeks, prav tako pa se je zavedal, da »detektiv ne more biti kdorkoli, saj je narava njegovega dela takšna, da zahteva osebne kvalitete, ogromno sposobnosti, veščin in širok spekter izobrazbe ter izkušenost.« (Škrabar, 2015)

Pomembno je, da vsak zasebni detektiv spozna, da etika ni ovira in »nujno zlo«, ki ga mora upoštevati pri svojem delu, da ni nekaj abstraktnega in nepomembnega, zapisanega v pozabljenih knjigah, temveč ključno pomagalo in vodilo njegovega dela, ki mu v vsaki okoliščini omogoča, da sprejme najboljšo odločitev – za stranko in s tem tudi zase. S tem lahko po besedah velikega grškega filozofa Aristotla doseže najvišji smoter človekovega obstoja – srečo. (Dvoršak, 1999)

   

2 Metodološki-hipotetični okvir naloge

2.1 Hipoteza

Seminarska naloga preverja naslednjo postavljeno hipotezo: Poklicna etika v detektivski dejavnosti se v teoriji močno razlikuje od prakse.

2.2 Cilji naloge

Cilj naše naloge je orisati pomembnost etičnega delovanja v vsakem poklicu, podrobneje pa le-to preučiti na primeru detektivske dejavnosti. Najprej bomo preučili teoretično podlago etičnega delovanja v detektivski dejavnosti nasploh, nato pa še na primeru detektivske dejavnosti v Republiki Sloveniji, kjer je podlaga Kodeks detektivske poklicne etike Detektivske zbornice RS.

V drugem delu naloge bomo postavljen teoretični okvir o tem, kako bi detektivi morali delovati v skladu z etičnimi načeli, primerjali s prakso. S štirimi slovenskimi detektivi in z Detektivsko zbornico RS bomo izvedli intervjuje o njihovem mnenju ter izkušnjah na področju upoštevanja poklicne etike v detektivski dejavnosti. Naš cilj je torej prikazati razkorak med teorijo in prakso na omenjenem področju raziskati, kje in zakaj prihaja do odstopanj.

2.3 Metode dela

Pri izdelavi seminarske naloge bomo uporabili deskriptivno metodo, pri čemer bomo opisali opredeljeno tematiko s pomočjo pisnih in elektronskih virov. Uporabljena bo tudi komparativna metoda, kjer bomo teoretične podatke primerjali s izsledki iz prakse, pridobljene s pomočjo intervjujev.

 

3 Opredelitev temeljnih pojmov

3.1 Detektivska dejavnost

V 2. členu Zakona o detektivski dejavnosti (2011) je detektivska dejavnosti opredeljena kot »zbiranje, obdelava, posredovanje podatkov in informacij ter svetovanje na področju preprečevanja kaznivih ravnanj, ki ga za naročnikove potrebe po tem zakonu opravlja detektiv, ki ima licenco in izpolnjuje pogoje v skladu s tem zakonom.« Torej ni vsaka poizvedovalna dejavnost detektivska dejavnost. Za slednjo so z zakonom strogo določene opredelitve in omejitve, ki jo regulirajo kot gospodarsko dejavnost, katero opravljajo za to usposobljeni detektivi.

Detektivi morajo imeti pridobljeno licenco, s katero se vpišejo v evidenco detektivov. Delo lahko opravljajo kot pravne ali fizične osebe, ki detektivsko dejavnost opravljajo bodisi kot samostojno dejavnost, bodisi kot poklic. Pogoj je, da imajo v Poslovnem registru Slovenije vpisano detektivsko dejavnost, so v delovnem razmerju detektiva in imajo zavarovano odgovornost za škodo. (Zakon o detektivski dejavnosti, 2011)

3.2 Detektiv

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (2000) sta predstavljeni dve definiciji pojma detektiv. Prva pravi, da je detektiv »uslužbenec organov za javno, državno varnost, ki raziskuje kazniva dejanja.« (Zakon o detektivski dejavnosti, 2011) Ta razlaga ni točna, saj je detektivska dejavnost v Republiki Sloveniji »izključno zasebna gospodarska dejavnost.« (Škrabar, 2015)

 

Druga definicija pa v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (2000) pravi, da je detektiv »oseba, ki jo kdo najame, da poklicno skrbi za zaščito njegovih interesov.« Ta definicija je točnejša, potrjuje pa jo tudi opis poklica na strani Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (b.d), ki pravi da »detektiv zbira informacije in ugotavlja dejstva o posameznih zadevah. Naročniku pomaga pri zaščiti in uveljavljanju njegovih pravic.« Detektiv opravlja širok spekter dela, za kar potrebuje ustrezno usposobljenost, veščine, znanja in spretnosti. Podatke lahko zbira le na načine, ki jih zakon opredeljuje kot upravičenja, ta pa so: od oseb ali iz javno dostopnih virov, iz evidenc, osebno zaznavo  in z uporabo tehničnih sredstev.(Zakon o detektivski dejavnosti, 2011)

3.3 Opravljanje detektivske dejavnosti v Republiki Sloveniji

Detektivska dejavnost v Republiki Sloveniji je praktično povsem novo področje, ki ga povprečen laik sploh ne pozna dobro, ali pa ga zamenjuje/enači z delom policistov in kriminalistov. »V času nastajanja oz. oblikovanja področij zasebnega varovanja in detektivske dejavnosti se je porodila ideja, da bi ti področji zasebne varnosti urejevala skupna in enovita zakonodaja, a je bilo kasneje sprejeto stališče, da gre za dve različni dejavnosti.« (Kramberger, 2011, str.17)

4 Nadzor nad izvajanjem detektivske dejavnosti v Republiki Sloveniji

4.1 Detektivska zbornica Republike Slovenije

Detektivska zbornica Republike Slovenije (v nadaljevanju DeZRS) je organizacija, v kateri se obvezno združujejo detektivi z licenco za opravljanje detektivske dejavnosti. Sestavlja jo pet organov: skupščina (je najvišji organ, ki ga tvorijo vsi detektivi, vpisani v evidenco), upravni odbor (vodi delo in poslovanje DeZRS), predsednik (zastopa in predstavlja DeZRS), nadzorni odbor (nadzira finančno poslovanje) in častno razsodišče. Za kršitev dolžnosti pri opravljanju svojega poklica so detektivi disciplinsko odgovorni DeZRS, ki postopke ureja pred častnim razsodiščem. (Statut Detektivske zbornice Republike Slovenije, 2014)

4.2 Častno razsodišče

Častno razsodišče je eden izmed petih organov DeZRS in ima 7 članov. Njegove naloge so odločanje v disciplinskih zadevah zaradi kršitve dolžnosti ali vestnega opravljanja detektivskega poklica ter kršitev Kodeksa detektivske poklicne etike Detektivske zbornice RS, statuta zbornice ter drugih aktov. Prav tako odloča o sporih med člani zbornice ter med slednjimi in tretjimi osebami. Častno razsodišče vodi postopek zoper detektiva v senatu treh članov, ki ga imenuje predsednik častnega razsodišča. (Statut Detektivske zbornice Republike Slovenije, 2014) Kršitelju se lahko izrečejo disciplinski ukrepi kot so opomin, denarna kazen in predlog za odvzem licence, oz. opravljanje čezmejne dejavnosti. (Statut Detektivske zbornice Republike Slovenije, 2014)

4.3 Inšpektorat Republike Slovenije za notranje zadeve

Tudi DeZRS ima nad seboj pristojni nadzor v okviru Inšpektorata Republike Slovenije za notranje zadeve, ki je organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve. Inšpekcijski nadzor opravljajo inšpektorji, ki nadzirajo izvrševanje predpisov na področju detektivske dejavnosti. Nadzor in ukrepi Inšpektorata Republike Slovenije za notranje zadeve so opisani v 38. in 39. členu Zakona o detektivski dejavnosti-1. Inšpektorji pri izvajanju svojih nalog sodelujejo s policijo, drugimi inšpekcijskimi službami ter strokovnjaki s posameznih strokovnih področij, ki so predmet nadzora. (Zakon o detektivski dejavnosti, 2011)

5 Teoretični del

5.1 Etika

SSKJ (2000) opredeljuje étiko: »filozofska disciplina, ki obravnava merila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo«. (SSKJ, 2000) Zavedati pa se moramo, da ne obstaja splošne opredelitve etike, saj se le-ta glede na vrednote in kvalitete v našem življenju močno razlikuje med posameznimi narodi in tudi v različnem času. »Kar je v nekem okolju sprejemljivo in običajno, je v drugem nesprejemljivo in nezaželeno, celo prepovedano.« (Dvoršak, 1999, str.94)

Kaj pa je etika pri posameznemu človeku? »Gre za posameznikovo prepričanje o tem kaj je prav in kaj je narobe, oz. kaj je dobro in kaj je slabo.« (Moorhead in Griffin, 1998 v Etika, b.d., str.1). A zakaj bi človek našel motivacijo, da deluje etično? Aristotel meni, da človek doseže notranjo srečo in se duhovno bogati, ko deluje etično in moralno, hkrati mu to daje energijo in utrdi njegovo prepričanje o tem, kaj je prav in kaj ni. (Dvoršak, 1999).

5.1.1 Poslovna etika

»Ni profesionalnosti brez etike in ne etike brez profesionalnosti.« (Hribar, 1996, str. 36). Svoj poklic opravljati etično pomeni, da ga opravljaš pošteno, t.j. zavzeto, odgovorno, nepodkupljivo in z ustreznim strokovnim znanjem – torej tudi kakovostno. (Hribar, 1996)

Pri poklicni etiki gre tako rekoč za dogovor skupine o tem, kako se bodo obnašali, oz. opravljali svoje delo, katera so sprejemljiva in nesprejemljiva dejanja. Ključno pri poslovni etiki pa je to, da je vsak posameznik, ki ne upošteva etike svoje skupine (t.j. poslovne), izločen in onemogočen, četudi so njegova dejanja širše družbeno gledano nesporna in povsem sprejemljiva. (Hribar, 1996)

Tako morajo tudi pri poklicu detektiva obstajati splošne zapovedi in načela, oblikovana v skladu s človekovimi  pravicami in predvsem z neko splošno pravičnostjo. Vse to je tako ali drugače zbrano v kodeksih poklicne etike detektivske dejavnosti. Detektivi naj bi s svojim delom pomagali še k večjemu redu v družbi ter k temu, da bi ljudje bolj spoštovali zakone in živeli v skladu z njimi, s tem pa gradili boljše odnose z ljudmi, ki jih obkrožajo (Dvoršak, 1999)

5.2 Kodeksi poklicne etike

Kar je včasih veljalo za načela narodov, se je s časom spremenilo v zakon, ki ga je nujno potrebno upoštevati, sicer sledi v naprej predpisana kazen. Žal pa je vedno tako, da zakone pišejo ljudje na oblasti, uradniki z zelo pomanjkljivim znanjem in predvsem izkušnjami. Tako so zakoni pogosto pisani v nasprotju z moralnimi načeli posameznika in neprijazni do njega. Ravno zaradi tega so se določeni ljudje vedno borili za določena načela, s katerimi so izoblikovali etične kodekse. Ti so nastajali zelo dolgo časa, danes pa ga ima praktično vsaka poklicna ali socialna skupina. Ker ga morajo člani zavestno sprejeti in v kolikor nočejo biti izločeni, tudi delovati v skladu z njim, je pogosto za skupino in posameznika celo pomembnejši od zakona - nekateri mu pravijo tudi »notranja zakonodaja«. (Dvoršak, 1999)

5.2.1 Kodeksi poklicne etike detektivske dejavnosti

Če pogledamo večino etičnih kodeksov detektivske dejavnosti in tudi kodekse drugih poklicnih skupin članic EU in držav ZDA lahko vidimo, da je vsem skupna zahteva po medsebojnem spoštovanju članov in njihove različnosti, strokovnost, težnja po izpopolnjevanju, poštenost, in spoštovanje zakonodaje. Ključna podobnost je tudi ta, da so vsi kodeksi napisani splošno, brez podrobnosti in posameznosti. (Dvoršak, 1999)

5.2.2 Kodeks detektivske poklicne etike Detektivske zbornice RS

Sprejet je bil 29. februarja 1998 na podlagi zahteve Zakona o detektivski dejavnosti, sprejetega junija 1994 in ne na podlagi prakse, zavesti, načel in izkušenj. Takšni kodeksi so velikokrat le podaljšek zakonodaje, ki ni nujno vedno dobra, oz. v prid posamezniku in ne odraz skupne volje neke poklicne skupine, njenih načel, vrednot in interesov, kar bi kodeks – kot smo omenili že zgoraj, vsekakor moral biti. (Dvoršak, 1999)

5.2.2.1 Vsebina kodeksa

Detektivi se s podpisom kodeksa zavezujejo, da bodo svoje delo opravljali v skladu z moralnimi in etičnimi načeli, zakonito in v skladu z detektivsko poklicno etiko, da se bodo držali ustnih dogovorov in, da bodo v poročila pisali le resnične in natančne podatke. (Kodeks poklicne etike, b.d.)

Detektivi se s podpisom strinjajo, da »ne bodo vrednostno presojali dela drugega detektiva in, da v škodo svoje stranke ne bodo izdajali informacij drugim detektivom.« (Kodeks poklicne etike, b.d.)

Stranko so pred podpisom pogodbe, ki je nujna za zakonit pričetek opravljanja detektivske dejavnosti, dolžni seznaniti s tem, kakšne omejitve imajo pri svojem delu in kakšne so možnosti za uspeh – stranki namreč ne smejo obljubljati rezultata, če vedo, da je le-ta dvomljiv ali ga sploh ni mogoče doseči. (Dvoršak, 1999) Detektivi se zavežejo tudi k spoštovanju zaupanja in zasebnosti strank ter k poklicni molčečnosti in tajnosti; k temu, da strankam ne svetujejo nezakonitega postopka in, da le tej poročajo vsa odkrita dejstva ter zavežejo k temu, da bodo strani podali vse informacije, podatke in rezultate o naročeni preiskavi. (Kodeks poklicne etike, b.d.)

7 Praktičen del

7.1 Podatki Detektivske zbornice republike Slovenije o kršitvah detektivov

Na Detektivski zbornici RS sva izvedli krajšo poizvedbo o dejansko zabeleženih kršitvah poklicne etike detektivske dejavnosti in tudi kršitvah samega zakona na področju detektivske dejavnosti. Poročajo o zelo malo prijavah kršitev poklicne etike v detektivski dejavnosti in tudi o drugih kršitvah v zvezi z delom detektivov.

Večina prijav, ki so bile posredovane v disciplinski postopek pred častnim razsodiščem, se je nanašalo na vročanje detektivov, natančneje na vprašanja: Ali je detektiv pravilno vročal, ali je bil pristojen za vročanje, ali je vročal pod pretvezo, da vroča dokument nedovoljeno vstopil v zaseben prostor, ali je na primeren način, ob primernem času in na primernem kraju vročil dokumente stranki in ali se je ob vročitvi neprimerno in nekorektno vedel.

V drugi sklop prijav spadajo tiste, ki so se navezovale na detektivov nadzor bolniškega staleža. Prijavitelji so očitali: da je detektiv neupravičeno gledal v privatno zemljišče, da je neupravičeno fotografiral in, je detektiv neupravičeno vstopil v privatni prostor, se neprimerno vedel ter izražal.

V zadnjem letu so bile glede kršitev podane 4 prijave; 2 izmed teh sta bili zavrženi, ena je bila prekinjena do konca kazenskega postopka, ki teče zoper detektiva, ki naj bi storil kaznivo dejanje, 1 postopek pred častnim razsodiščem, ki se nanaša na kršitev poslovnika, pa je v tem trenutku še v teku. V letu 2015 so na Detektivski zbornici RS zabeležili 2 prijavi, od tega je bila ena zavržena in ena odstopljena Inšpektoratu RS ministrstva za notranje zadeve. Leta 2014 sta bili prav tako podani 2 prijavi, a sta bili obe zavrženi.

O tem, kdo so osebe, ki kršitve sploh prijavljajo, so navedli, da vse prijave prihajajo s strani razočaranih strank.

7.2 Mnenja detektivov o etiki detektivske dejavnosti v praksi

Da bi preverili teorijo o skladnosti poklicne etike v detektivski dejavnosti s prakso, smo želeli narediti intervju s štirimi detektivi. Zaradi pomanjkanja časa in obveznosti le-teh, smo intervju izvedli le z Alešem Černivcem, Bernarda Škrabar, Tibor Tajnšek in Janko Trivunović pa so izpolnili anketni vprašalnik odprtega tipa.

Poklicna etika detektivske dejavnosti in Kodeks poklicne etike je po mnenju moških izprašanih predstavnikov najvišje etično merilo pri opravljanju poklica in temelj delovanja vsakega detektiva. Detektivka Škrabar je odgovore črpala globje in poklicno etiko detektivske dejavnosti opisala v citatu enega najbolj znanih detektivov Allana Pinkerotna: »The role of Detective is a high and honorable calling«, ki je svojo detektivsko dejavnost opravljal vestno in pošteno. Citat je pospremila z lastnimi besedami: »Biti etičen, pomeni ohraniti to držo vedno, to pa se izrazi predvsem takrat, ko te nihče ne gleda… da narediš takrat prav, da si takrat etičen in pošten do sebe, do sodelavcev, do stranke… Poklicna etika detektivske dejavnosti je zaradi tega zame osnova našega dela.« (B. Škrabar (osebni intervju, 13.11.2016)

Izkušnje in mnenja detektivov glede dejanskega upoštevanja poklicne etike v Sloveniji je zelo različno. Detektivi Tibor Tajnšek, Janko Trivunović in Aleš Černivec menijo, da licencirani detektivi v Sloveniji upoštevajo in spoštujejo Kodeks poklicne etike ter se zavedajo okvirov le-te, medtem, ko je detektivka Škrabar bolj kritična in pravi, da »tako v Sloveniji, kot tudi v tujini, obstajajo detektivi, ki so profesionalni, etični, kakor žal tudi tisti, ki to niso!« Hkrati pa poudarja pomen Kodeksa poklicne etike v svojem poklicu. (Černivec, Tajnšek, Trivunović (osebni intervju), 10.11.2016)

O kršitvah detektivi niso vedeli, ali želeli veliko razkriti. Tajnšek omenja zahteve naročnika, ki gredo včasih preko meja etike in meni, da je od posameznega detektiva odvisno, kako bo ravnal, hkrati pa tudi, da to področje v Sloveniji ni problematično, saj detektivi sodelujejo predvsem s podjetji, kjer teh kršitev ni. (Tanjšek (osebni intervju), 10.11.2016). Aleš Černivec sklepa, da se le-te dogajajo na področju, ko detektiv pred podpisom pogodbe stranke ne seznani s svojimi možnostmi in omejitvami pri delovanju. (Černivec (osebni intervju), 10.11.2016).  Trivunović opozarja na problematiko medsebojnega blatenja detektivov, oz. »vrednostne sodbe«, ki se pojavljajo v zadnjem času, s čimer se kršij Kodeks poklicne etike. (Černivec (osebni intervju), 10.11.2016). Slednje izpostavlja tudi Škrabarjeva, ki pritrjuje, da je v svoji praksi doživela veliko očitnih kršitev v medsebojnih odnosih med detektivi. V to spada nižanje cen detektivov z namenom pridobitve več strank, kopiranje imena, ponudbe, kodeksa in vizije podjetja. O kršitvah Kodeksa poklicne etike je bolj zgovorna od svojih kolegov. V njenih besedah je polno čustev, tako pozitivnih - ljubezen do svojega poklica, kot negativnih - razočaranje in jeza do svojih neetičnih kolegov. Pravi namreč:»Nemalokrat se zgodi, da detektiv »opere« lastno neznanje in nestrokovnost tako, da stranki poda neresnične, netočne podatke in, da kakšne informacije proda. Ostalih stvari, kot so kazniva dejanja (tatvine iz podjetij) itd., pa se niti ne bom dotikala, ker vseeno verjamem, da bo vsak odgovarjal za svoje ravnanje - tako dobro, kot slabo. Resnica je kot olje, vedno priplava na površje! Vrsto let sem se obremenjevala in iskala odgovor na vprašanje, zakaj inteligentni, izobraženi, izkušeni detektivi ne morejo uvideti, da bi bili skupaj močnejši, da se je potrebno stvari lotiti na povezovalen in ne razdiralen način. Ko sem se obrnila na tujino, sem ugotovila, da so nasploh povsod ljudje takšni in drugačni. Res pa je, da prvi nimajo vstopa v profesionalna tuja detektivska združenja, pri nas pa žal tega sita ni, saj je članstvo obvezno za vse detektive. Z leti sem se naučila, da lahko človek spremeni le sebe in ne drugih in se zato povezujem z ljudmi, ki so zreli za spremembe in napredek.« (Škrabar (osebni intervju), 13.11.2016).

Na vprašanje, ali so kršitve odkrite, se mnenja detektivov zopet razlikujejo. Trivunović pravi, da niso, saj detektivi ne podajajo pritožb zoper kolege, ki jih »blatijo«, kljub temu, da s tem kršijo kodeks. Kršitve bi se po njegovem mnenju dalo preprečiti s prijavami Inšpektoratu Republike Slovenije za notranje zadeve in častnemu razsodišču detektivske zbornice. (Trivunović (osebni intervju), 10.11.2016).  Černivec prav tako pravi, da kršitve niso odkrite, če pa so, jih podajajo nezadovoljne stranke,  a je teh zelo malo. Tajnšek je za odkrivanje in preprečevanje kršitev izpostavil problematiko detektivov brez licence - torej oseb, ki opravljajo detektivsko dejavnost, a zanjo nimajo dovoljenja. (Tajnšek (osebni intervju), 10.11.2016).  Škrabarjeva je mnenja, da je kodeks »mrtva črka na papirju!« Za dosego boljšega upoštevanja in preprečevanja kršitev, bi se po njenem mnenju morali detektivi pogovarjati med seboj, se bolj povezovati, spraviti kodeks v prakso in poudarjati pomen etičnosti in integritete. »Glede na to, da etika pomembno vpliva na ugled detektiva ter na zaupanje naročnika, le-ta v detektivskem poklicu ni več razkošje, ne možnost, temveč gradnik dobrih poslovnih praks vsakega detektiva. Če bodo detektivi želeli preživeti na vedno bolj konkurenčnem in zahtevnem trgu, bodo morali biti zelo pozorni tudi na nenehno preiskovanje lastnega dela in odpravljanje tako zavednih, kot tudi nezavednih neetičnih vedenj, saj postaja družba vse bolj  nestrpna in netolerantna do sebičnih, neodgovornih in neetičnih dejanj (Aleksić, 2015, v Škrabar (osebni intervju), 13.11.2016).«

Detektivi pravijo, da je v morajo v praksi upoštevati poklicno etiko ne glede na situacije, v katerih se znajdejo. Edina ženska predstavnica pa navaja: »Svoje neetično vedenje si zelo pogosto racionaliziramo s stavki, kot so »to vsi počnejo« ali »če tega ne bi storil, bi izgubil službo/stranko«, in tako krivdo za lastno neetično vedenje pripišemo nekemu zunanjemu dejavniku (Hall, 2010 v Aleksić, 2015, v Škrabar (osebni intervju), 13.11.2016). Tovrstna etična slepota lahko ogrozi kredibilnost detektivskega poklica, saj se detektiv, ki zelo pogosto racionalizira svoja morebitna neetična dejanja, prepriča, da svoje delo opravlja na dober, etičen način in ne išče več objektivne resnice, kar pa predstavlja temelj detektivskega poklica« (Aleksić, 2015, v Škrabar (osebni intervju), 13.11.2016).

Nihče od detektivov ni bil nikoli v situaciji ali dilemi, če bi storil nekaj, kar sicer krši poklicno etiko, a dejanje morda naredi bolj pravično. Škrabarjeva pa je svoje izkušnje opisala z naslednjimi besedami: »Pri opravljanju dela se redno srečujemo z ljudmi, ki pričakujejo, da bi za njih opravili storitve, ki niso v skladu s poklicno etiko in moralo detektiva. V naši agenciji takšne stranke na prijazen način odklonimo in jih tudi seznanimo, da so takšna dejanja za nas nesprejemljiva, v nekaterih primerih celo protizakonita (npr. prisluškovanje, izpiski telefonskih klicev, neupravičeni posegi v zasebnost ipd.).« (Škrabar (osebni intervju), 13.11.2016).

Glede prakse upoštevanja poklicne etike detektivov v Sloveniji v primerjavi s tujino Bernarda Škrabar meni, da so odnosi med kolegi v tujini boljši, kot v Sloveniji. Trivunović navaja, da tako slovenska, evropska, kot svetovna združenja spoštujejo najvišje moralne in etične vrednote pri opravljanju detektivskega. (Trivunovič (osebni intervju), 10.11.2016). Vsi detektivi menijo, da je Kodeks poklicne etike detektivske dejavnosti v Sloveniji dobro zasnovan, Škrabarjeva pa dodaja le, da ni zaživel v praksi. (Škrabar (osebni intervju), 13.11.2016).

Na vprašanje o tem, ali bi človek moral biti moralen že sam po sebi, ali lahko to lastnost pridobi vprašani menijo, da mora biti detektiv že sam po sebi moralen in načelen, nekaj pa se lahko nauči in pridobi v okviru izobraževanja in usposabljanja. Škrabarjeva pa ob tem kritizira usposabljanje za detektive v Sloveniji, ki naj bi bilo nezadostno urejeno, prav tako bi ga bilo potrebno v smislu etike nadgraditi. (Škrabar (osebni intervju), 13.11.2016).

8 Zaključek

Poklicna etika detektivske dejavnosti v Republiki Sloveniji je po mnenju izprašanih detektivov relativno dobro razvita. V seminarski nalogi smo sprva ugotovili, da praktično vsi detektivi upoštevajo in spoštujejo temeljni dokument, saj brez le-tega ni mogoče delovati. Vendar pa že Dvoršak (1999) opisuje, da je potrebno etiko v detektivski praksi spoštovati, oz. mora detektiv delovati tako, da ga nihče ne zaloti pri nespoštovanju le-te.

Torej ni vse tako rožnato, kot so nam detektivi sprva zagotavljali. Predstavnica detektivske dejavnosti je podala bolj kritičen pogled na etiko in svoje izkušnje pri upoštevanju le-te. Morda gre samo za bolj izkušeno detektivko, ki je v svoji praksi pri kariernem vzpenjanju  zaradi spola doživela več kršitev in je morda morala za svoj uspeh vložiti več truda in znanja, ali pa si le ona ne zatiska oči pred dogajanjem v detektivski praksi. Ugotovili smo, da je kodeks poklicne etike na papirju dobro zasnovan, vendar bi ga morali detektivi več in boljše uporabljati ter spoštovati tudi v praksi. Dvoršak (1999) trdi, da je nekatera načela kodeksa poklicne etike v detektivski praksi nemogoče vedno spoštovati.

Največji problem v praksi pri nas je (ne)kolegialnost do kolegov, medsebojno izpodbijanje poti do uspeha in nespoštovanje drug drugega. Vse to krši poklicno etiko detektivske dejavnosti. In tu se le pokaže, da je v slovenskem narodu resnično prisotna zavist in nevoščljivost, o kateri priča tudi pregovor »naj sosedu crkne krava.« Če nekateri detektivi niso dovolj uspešni, mečejo polena pod noge tistim, ki se vzpenjajo na vrh.

S tem potrjujemo hipotezo, da se poklicna etika v detektivski dejavnosti v teoriji močno razlikuje od prakse. Vse skupaj se skriva pod površjem resnice, saj kršitelji velikokrat niso prijavljeni. Vendar vsi detektivi - kljub temu, da se jih morda dogajanje posredno ne tiče vedo, da obstajajo kršitve in, da se poklicna etika v teoriji razlikuje od prakse.

Pogoj, da se v slovenski detektivski dejavnosti kaj spremeni, je angažiranost vsakega posameznika. Moralna vodila bi morala biti sprva usmerjena v medsebojno spoštovanje detektivov. Vsak pri sebi bi moral resnično premisliti o pomenu svojega poklica in dotični etiki. Ali je v nasprotju z njegovimi interesi, moralnimi vrednotami? Ali jo lahko upošteva? Ali pa je to le nekaj imaginarnega? Dokler tega vsak posameznik ne razdela pri sebi, se bodo pojavljala tudi odstopanja v praksi, posledično celo področje detektivske dejavnosti ne bo doživelo željenega uspeha. Razcvet lahko po našem mnenju doživi le po načelu » vsi za enega in eden za vse.«

   

9 Uporabljeni viri

Dvoršak, Andrej (1999), Etika in kodeksi poklicne detektivske etike. V A. Anžič (ur.), Nove možnosti zasebnega varstva v Sloveniji (str. 93-122). Portorož: Visoka policijsko-varnostna šola Ljubljana, Slovenija Etika. (b.d.). Pridobljeno na http://users.volja.net/martelnena/ETIKA_IN_MORALA.pdf Hribar, Tine (1996), Etika in profesionalnost. V L. Toplak (ur.), Profesionalna etika pri delu z ljudmi (str. 35-44). Maribor: Univerza v Mariboru in Inštitut Antona Trstenjaka v Ljubljani. Kodeks poklicne etike (b.d.). Pridobljeno na: http://www.detektivska-zbornica-rs.si/zakonodaja/kodeks-poklicne-etike Kramberger, T. Poznavanje detektivske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Diplomsko delo). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede. Slovar slovenskega knjižnega jezika (2000). Pridobljeno na http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html Statut detektivske zbornice Republike Slovenije. (2014). Uradni list RS, (17). Pridobljeno na http://www.detektivska-zbornica-rs.si/zakonodaja/statut-zbornice Škrabar, B. (2015). O detektivu. Psihologija dela. Pridobljeno na https://psihologijadela.com/2015/10/08/o-detektivu/ Škrabar, B. (20.11.2015). Zakaj so pomembne dobre prakse. Detektivsko varnostna agencija. Pridobljeno na https://www.detektiv-dva.si/zakaj-so-pomembne-dobre-prakse/ Zakon o detektivski dejavnosti. (2011). Uradni list RS, (17). Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje. (b.d). Opis poklica: Detektiv. Pridobljeno na http://www.ess.gov.si/ncips/cips/opisi_poklicev/opis_poklica?Kljuc=1233&Filter=K