Zasebno varovanje je gospodarska dejavnost, ki je namenjena varovanju 'ljudi in premoženja. Republika Slovenija jo ureja v javnem interesu z namenom varovanja javnega reda, javne varnosti, varstva naročnikov, tretjih oseb in varnostnega osebja. Kljub državnemu interesu pa zasebnega varovanja žal ni v Resoluciji strategiji nacionalne varnosti, zato so družbe za zasebno varovanje ves čas v primežu izbiranja konkurenčnosti ponudnikov na trgu, kjer pravila postavljajo javna naročila, za katera pa vsesplošno velja, da naročnik odda javno naročilo na podlagi ekonomsko najugodnejše ponudbe ali - povedano po domače - »najnižje cene«. Po podatkih raziskav sektor javnih storitev kar v 85 do 100 odstotkih sklepa pogodbe z družbami za zasebno varovanje izključno na osnovi ponujene cene drugo pa so merila kakovosti. Glede na dejstvo, da se v Republiki Sloveniji 55 odstotkov zasebnega varovanja izvaja v javnem sektorju, izbira izvajalcev po kriteriju najnižje cene postavlja cene, ki veljajo za ves sektor zasebnega varovanja na trgu, kar zanesljivo zelo neugodno vpliva na celotno panogo in njen razvoj. S tem obstoječo konkurenco spodbuja k nižanju cen in posledično k zmanjševanju kakovosti storitev, čeprav je kakovost najpomembnejši dejavnik pri zadovoljstvu strank in uporabnikov. Takšno ravnanje spodkopava vsa prizadevanja za izboljšanje kakovosti v panogi. To ustvarja tudi negativno javno podobo panoge, nezmožnost prepoznavanja rastočih standardov v panogi ter nezadovoljstvo zaposlenih z delovnimi razmerami. Zaradi vse več javnih razpisov in drugih oblik zbiranja ponudb imajo standardi, ki jih postavljajo kupci, v razmerju cene za storitve varovanja pomemben vpliv na plače, delovne pogoje, infrastrukturo ter s tem kot končni rezultat na kakovost izvedene storitve. V družbah za zasebno varovanje je upravičena povečana zaskrbljenost, da uporaba načina izbire najcenejšega izvajalca vodi do postopnega zmanjševanja kakovosti storitev. Zaskrbljenost je posebno upravičena zato, ker se od izvajalcev vse pogosteje pričakuje, da so vse bolj specializirani, da izboljšujejo kakovost storitev in hkrati prevzemajo vse bolj občutljive storitve varovanja, za katere je bila v preteklosti pristojna država. Zavest o nevarnosti takšne prakse je preslaba glede na škodljiv vpliv tekmovanja v zvezi z najnižjo ceno, ki uhaja optimizaciji stroškov. Ta problem je treba opazovati v kontekstu varnosti same organizacije, ki najema storitve zasebnega varovanja, načina, na katerega spozna vrednost in značaj lastnega okolja, slike, ki jo o sebi ustvarja v javnosti, ter v kontekstu dodatnih stroškov, ki nastanejo kot posledica nezadovoljstva zaradi kakovosti opravljenih storitev. Zaradi močnega nagnjenja k nadaljnjemu zmanjševanju stroškov na koncu družbe za zasebno varovanje zmanjšujejo raven storitev tako, da iščejo delovno silo z minimalnimi stroški, kar škodljivo vpliva na motivacijo vseh zaposlenih, saj se stroški za plače zmanjšujejo do te mere, da se čim bolj zaobidejo zakonske obveznosti. Z vsakim nadaljnjim zmanjševanjem cene postanejo varnostni mehanizmi za kupca le še stroški, kar poveča varnostno ogroženost. Primeri negativnega vpliva takšne prakse zmanjševanja stroškov vse pogosteje postajajo javni in v očeh širše javnosti kvarijo ugled stroke zasebnega varovanja. Vse pogostejša slaba praksa in varnostne napake, ki nastajajo kot posledica tekmovanja v zvezi z najnižjo ceno, so pripeljali naročnike do točke, ko morajo dobro razmisliti o strategijah izbire oddaje storitev zasebnega varovanja. Pri analiziranju vzrokov oddajanja naročil z dajanjem prednosti zgolj ceni so značilni različni dejavniki pri naročnikih in izvajalcih. Pri naročnikih so ključni dejavniki: nepoznavanje dejavnosti zasebnega varovanja (predpisi, standardi, usposobljenost, metode dela), težave pri izražanju svojih zahtev, pomanjkanje znanj in orodij, ki omogočajo oceno kakovosti, težave pri primerjavi kakovosti storitev v dejavnosti, enostavnost priprave razpisa z najnižjo ceno kot edinim merilom, pogostost pritožb zaradi neustreznosti meril kakovosti, proračunske omejitve, pomanjkanje sredstev za analizo kakovosti storitev ter konkurenca v dejavnosti, ki spodbuja naročnika k sprejemu najnižje cene. Pri izvajalcih pa so ključni dejavniki naslednji: pripravljenost na kršitve zakonodaje, da se pridobijo ali obdržijo pogodbe, različni načini prevzemanja poslov, nezdrava konkurenca, ki spodbuja k nižanju cen in posledično k slabšanju kakovosti storitev ter nepripravljenost družb za sodelovanje z drugimi izvajalci. Posledice teh dejavnikov so vidne v nespoštovanju strokovnih standardov, povečanju varnostnega tveganja tako za zaposlene in naročnike kot širše javnosti, v neplačevanju davkov in prispevkov za socialno varnost zaposlenih, v nedoseganju minimalne plače, prevelikem številu opravljenih ur, neplačevanju nadur, nezadovoljstvu osebja z delovnimi razmerami, v različnih oblikah kršenja zakonitosti pri izvajanju storitev, kjer najnižja cena ne pokriva niti osnovne plače varnostnika, v negativni javni podobi dejavnosti in spodkopavanju prizadevanj za izboljšanje kakovosti. Združitev kakovosti in ugodne cene je najpomembnejši dejavnik pri zadovoljstvu naročnikov, uporabnikov in obiskovalcev. Ključna rešitev za zadovoljstvo vseh zainteresiranih strani je uravnoteženje kriterija cene s kriteriji kakovosti, med katere spadajo:

Merila finančne in gospodarske zmogljivosti:

• finančna zavarovanja, bančne garancije in plačilna sposobnost,
• stroški poslovanja in stroškovna učinkovitost,
• dodatna zavarovanja za škodo,
• določitev pogodbenih kazni,
• garancijski roki,
• pogoji vzdrževanja in podobno;

Merila kadrovske, operativne in tehnične zmogljivosti:

• kompetence izvajalcev, strokovna usposobljenosti in izobrazbena struktura,
• varnostno preverjanje izvajalcev,
• delovne izkušnje izvajalcev in vodstva, število zaposlenih,
• transparenten sistem vodenja kakovosti z obvladovano dokumentacijo in standardiziranimi postopki,
• razvoj učinkovitih rešitev varovanja, uporaba tehnologij in opreme,
• učinkovitost notranjih in zunanjih nadzorov ter presoj sistema kakovosti,
• obvladovanje tveganj, ravnanja ob izrednih dogodkih in poročanja,
• pravočasnost in odzivnost, spoštovanje terminskih rokov,
• podpora vsem oblikam varovanja z drugimi licencami varovanja,
• razpoložljivost sistemov tehničnega varovanja,
• pokritost terena in delež izvedbe s podizvajalci,
• merjenje in analiza zadovoljstva zaposlenih in naročnikov,
• reference,
• poprodajne storitve in tehnična podpora in podobno.

Zaključek

Ekonomsko najugodnejšega ponudnika storitev ne pridobimo z najnižjo ceno, temveč z uravnoteženimi kazalniki kakovosti in cene, zato se začetni trud pri pripravi razpisa na podlagi najugodnejše ponudbe dolgoročno vedno obrestuje.   Revija Varnostnik, april 2017, številka 64, stran 21-22