(Prispevek v nadaljevanju je poslovenjen in povzet po avtorju Stevenu KIRBYU) Na podlagi popularne kulture in na podlagi tega, kako je detektivska dejavnost prikazana v serijah, filmih in knjižnih detektivskih uspešnicah Hollywooda, je etika v tem poklicu v zavedanju ljudi nekaj »tragikomičnega«. Kljub temu, da se stroka vse bolj izpopolnjuje, so detektivi v filmskih in televizijskih upodobitvah predstavljeni kot zlovešči hekerji, vlomilci v dolgih dežnih plaščih s klobuki na glavah, ki prežijo v temnih kotičkih ulic, detektivi kot ljudje, ki uporabljajo in imajo znanje prisluškovati telefonskim linijam in prestrezajo tekstovna sporočila in elektronsko pošto, podkupujejo v zameno za pridobitev informacije, če omenimo le najbolj »popularne« prikaze detektivskega dela.  Na žalost, voda naplavi katerega od delujočih v tej branži, ki ohranja tovrstne stereotipe. Seveda pa so v veliki večini detektivi zaupanja vredni ljudje, ki s ponosom in zavzetostjo opravljajo svoj poklic, iščejo dokaze in dejstva, sledijo zakonu ter poslujejo na etični in načelni ravni. Resničnost pa je tudi drugje: etično delovanje skorajda nikoli ne pride na naslovnice večjih medijskih objav, kar pa ne moremo trditi obratno – za tiste, ki delujejo po principu »cilj opravičuje sredstva«. Koncept etike, etičnosti in etičnega delovanja je star toliko kot civilizacija. O temi sta razpravljala že Sokrat in Platon, vendar pa je še danes koncept etike v fazi razvoja, saj ljudje še vedno razpravljamo, kaj je etično in kaj ne. Pri obravnavanju etike v detektivskem poklicu je v nadaljevanju »10 naključnih misli« na to temo:

1. Ne obstaja taka stvar kot je poslovna etika (ali etično preiskovanje).

Resnično etično vedenje vključuje izbiro vesti. Torej je izbira, ki jo ima posameznik, ali bo ali ne bo ravnal etično. Etični kodeks podjetja še ne bo naredil etičnega, tako kot kazenski zakonik ne bo preprečil kaznivih dejanj. Veliko etičnih izjav večjih podjetij ali korporacij v osnovi ni nič drugega kot piar aktivnosti. Tako imenovane korporativne vrednote so pravzaprav seštevek obnašanja zaposlenih. Ljudje, ki imajo te vrednote v zasebnem življenju, jih bodo prenesli tudi v poslovne odnose. Vodstvo podjetja lahko etično vedenje svojih zaposlenih spodbudi z lastnim zgledom. Etika in moralna načela niso le to, kar je zapisano v dokumentih in na spletnih straneh podjetja. Prava načela in etična prepričanja so zakoreninjena v posamezniku.

2. Ravnati etično ni vedno enostavno – vendar pa tudi ni zapleteno.

Dejstvo pa je, da je lažje biti etičen, ko nimaš kaj izgubiti. Resnični etični izziv je, ko je cena etičnosti večja kot jo želimo plačati. Primer: Kako ravnati, ko nas ugledna odvetniška družba prosi, da iz svojega poročila izbrišemo določena dejstva, ki bi na sodišču stranki ne bi bila v korist? Ali pa ko nas odvetnik prosi, da na sodišči malce priredimo naše pričanje? Kaj naredimo, ko bi nas, če bi govorili resnico, to stalo dobre stranke?

Irski filozof je E. Burke je pred več kot 200 leti zapisal, da »zlo zmaga, ko dobri ljudje ne storijo ničesar«. Carl Sandburg pa je nekoč zapisal: »Opravil sem tečaj o etiki. Prebral sem debel učbenik, poslušal in sodeloval v razpravah. Ko sem prišel iz učilnice, se nisem ničesar naučil, niti nisem vedel kaj je prav in kaj narobe.

3. Zakoni ne morejo določiti etike, niti tega, kaj je etično ravnanje.

Pravno ne pomeni nujno tudi moralno. Če bomo etiko definirali in razumeli samo skozi bistvo prava, bomo zgrešili bistvo. Etika namreč presega črko zakona.

4. Zlato pravilo – Ne stori drugemu, česar nočeš da drugi stori tebi.

(in tako ne samo v krščanstvu, ampak v vseh religijah). Če bomo živeli po tem zlatem načelu, bomo manj osredotočeni na sebe in bolj na druge – in to je pot za »načelno življenje«.

5. Zakaj biti etičen? 

Z etičnim poslovanjem pridejo boljše stranke, boljši sodelavci, zaposleni in prijatelji. Na dolgi rok se etično poslovanje občuti tudi pri poslovni rasti podjetja in zaposlenih v tem podjetju. Detektiv, ki je pri opravljanju svojega posla etičen bo izboljšal svoj ugled, ki spodbuja poklicni status, kar na koncu koncev omogoča, da za svojo profesionalno in tudi etično poslovanje izstavi višji račun. Vsi ti dejavniki vodijo do bolj zdravega poslovnega okolja.

6. Slavni spodleteli primeri »detektivskega poslovanja«.

Neuspeh #1 - Anthony Pelicanno – prisluškovanje, komercialno podkupovanje, korupcija, prekrški z orožjem. Posledice: V starosti 64 let obsojen na 15 let zapora.

Neuspeh # 2 - Hewlett Packard škandal - Detektivi so s pomočjo tehnike socialnega inženiringa zagotoviti telefonske evidence članov sveta podjetja Hewlett Packard. Posledice: onemogočen   vpogled v zbirke podatkov detektivom, obtožnice, odstavitev direktorja HP družbe.

Neuspeh # 3 - Christopher Butler – Njegova najbolj znana zadeva je televizijski šov “Mommy PI’s”. V slednjem se je uporabljalo privlačne ženske, katerih naloga je bila, da pritegnejo              poročene in vezan moške k varanju. Žene in partnerice so tako ugotovile, ali so jim možje zvesti itd. Kasneje je Butler priznal, da je bilo mnogo zadev zrežiranih. Obsojen je bil še zaradi izsiljevanja, ropov in povezav s trgovanjem z drogami. Posledica: obsojen na zaporno kazen.

7. Zakaj nekateri kljub znanim posledicam kršijo etična načela?

Razlogov je veliko:

• RACIONALIZACIJA: Detektivi še posebej hitro lahko zapadejo v naslednja prepričanja: »Nisem bil dovolj plačan, zato bom malce pogoljufal na izstavljenem računu«; »Ker vem bolje od vseh ostalih, bom na sodišču malce priredil resnico«; »Zato, ker je moj primer tako pomemben (tako tudi jaz osebno), bom napravil to dejanje«;
• DENAR – mnogi menijo, da je denar vzrok vsega zla in neetičnega ravnanja. Vendar ni nujno tako. Denar je bolj motivator za neetična ravnanja, kot pa vzrok zanje.
• TAKOJŠNJE ZADOVOLJSTVO
• POMANJKANJE DISCIPLINE
• POMANJKANJE STRUKTURE

8. Erozija integritete je redko hitra in spektakularna.

Običajno gre za postopno in počasno drsenje standardov. Večina ljudi se boji skočiti v resne nepoštenosti, ne da bi prej »povadili« z manjšimi dejanji, za katere je kazen majhna in celo zanemarljiva. Šele, ko se ohrabrijo s temi manjšimi dejanji, preidejo k bolj resnim dejanjem.

9. Zakaj je etika še posebej pomembna za detektive in preiskovalce?

Kot zasebni preiskovalci smo del tega poklica. Poklici se razlikujejo: nekateri zagotavljajo temeljne vrednote, drugi pa so le za to, da omogočajo preživljanje. Preiskava je pot do resnice. Naš status, ki je »iskalci resnice« zahteva, da opravimo svoje preiskave pošteno, nepristransko in z največjimi etičnimi standardi. Še en razlog, da je etika kritični del naše stroke je, da je skoraj vsaka stranka, ki pride k nam, pride z resnimi težavami in v ranljivem položaju. Kako se odzivamo na ljudi v stiski, je tudi odraz naše etike. Naše stranke nam razkrijejo svoje najgloblje strahove, probleme, težave. Zaupajo nam. In, kako ravnamo s temi izpovedmi? Imamo znanja in orodja za dostop do informacij, ki jih drugi nimajo. Neetični preiskovalec opušča temeljni cilj – iskanje resnice - in uporablja strokovno znanje za sebične namene. Zaradi vrste primerov se velikokrat soočamo z lažnivci, tatovi, pri preiskovanju naletimo na korupcijo. Pri tem, kako se z določenimi zadevami soočamo je odvisna naša poklicna prihodnost. Hitro lahko zdrsnemo čez mejo, kajti meja je tanka.

10. Si kdaj nastavimo ogledalo? Sledimo zlatemu pravilu?

Spoštujemo zakone, ki nam urejajo poslovanje? Govorimo resnico? Skrbimo za skupno dobro? Držimo obljube? Ali naredimo majhne stvari »prav«? Kaj pa poslovna etika? Smo pošteni do svojih strank? Do zaposlenih? Do dobaviteljev? Ali smo zgled svojim zaposlenim? Smo pozorni na naše obveznosti?

Preiskovalna etika? Ali smo iskalci resnice? Ali smo pri delu nepristranski? Smo natančni pri pisanju poročil? Se izogibamo navzkrižju interesov?

Konec koncev, etično vedenje in vodenje je individualna odločitev. Zakoni, predpisi, kodeksi ravnanja v podjetju ne bodo osebe napravile etične. Odločitve, ki jih sprejemamo, ne samo v smislu »narediti pravo stvar«, ampak, da si prizadevajo, da narediti prvo stvar, tudi takrat, ko je težko, je tisto, kar naredi človeka etičnega.

  Članek je bil objavljen v International Councilor Winter 2016.